Marij Pregelj je eden najpomembnejših slovenskih slikarjev povojnega obdobja. Po študiju na akademiji v Zagrebu v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja je v njegovo življenje močno zarezala druga svetovna vojna. Skoraj tri leta je bil interniran v italijanskih in nemških taboriščih, kar je pustilo globoke sledi tudi v njegovem ustvarjanju.

V njegovem opusu se izrisuje več osrednjih tematskih sklopov, kot so portreti, ženske figure in omizja. Prva omizja je ustvaril že v taboriščih, nato pa se v variacijah pojavljajo tudi pozneje. Pompejansko omizje predstavlja monumentalno različico tega motiva in vsebino črpa iz več virov. Po eni strani odraža taboriščno izkušnjo, ko so se interniranci zbirali ob mizi in pojedli svoj skromni obrok. Po drugi strani je omizje univerzalna in simbolno bogata tema – kraj vsakdanjih srečanj, potešitve lakote, celo svetih obredov itd.

Pomembna referenca v Pregljevem slikarstvu je tudi antika. Na sliki opazimo figuro, ki spominja na jonski steber, na desni strani in intenzivno, t. i. pompejansko rdečo barvo, ki prekriva velik del platna.

Na sliki prepoznamo tri vertikalne figure, postavljene v enakem ritmu in na isti višini. Od desne proti levi jih umetnik postopoma dekonstruira, s čimer ustvari dramatično vizijo človeške usode v 20. stoletju. Prav brutalna ekspresivna deformacija teles ga uvršča ob bok umetnikom, kot so Pablo Picasso, Francis Bacon in Henry Moore.

Poleg številnih slik, risb in grafik se je Marij Pregelj posvečal tudi monumentalnim stenskim mozaikom po Sloveniji in Jugoslaviji. Njegova dela med drugim krasijo stopnišče slovenskega parlamenta, pročelje Delavskega doma v Trbovljah, njegov največji mozaik, Sutjeska, pa se nahaja v nekdanji palači Zveznega izvršnega sveta v Beogradu, današnji palači Srbija.