Marko Šuštaršič je eden najpomembnejših povojnih modernistov v Sloveniji in širši Jugoslaviji. Po vojni je študiral na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani ter razvil prepoznaven umetniški izraz, ki se je skozi desetletja večkrat preoblikoval.

Slika Dokument o Pohorskem bataljonu sodi v njegovo ustvarjalno fazo med letoma 1958 in 1962, ko je že izoblikoval svoj osebni umetniški izraz. To obdobje zaznamujejo velike enobarvne ploskve, najpogosteje v rdeči barvi, pred katere so umeščene lebdeče figure – bodisi posamezniki bodisi skupine. Čeprav Šuštaršičevo slikarstvo v tem času pogosto temelji na asociativnih podobah, sanjah in fantaziji, pa ima ta slika močno zgodovinsko podlago.

Tematsko se navezuje na drugo svetovno vojno in Pohorski bataljon, ki se je januarja 1943 v neenakem boju zoperstavil nemški vojaški premoči ter vztrajal do smrti zadnjega borca. Ta tragična zgodba je bila blizu tudi slikarju, saj se je med vojno v Srbiji, kamor je bila izgnana njegova družina, pridružil partizanskemu gibanju.

Obstajata dve različici te slike – starejša se danes nahaja v Vojaškem muzeju v Beogradu –, obe pa sta nastali za serijo državnih razstav, posvečenih narodnoosvobodilnemu boju v jugoslovanski umetnosti. Posebno pozornost pritegnejo drobni doprsni portreti borcev, vključno z borkami iz ženskega voda. Formalno je slika reprezentativno delo v barvah jugoslovanske trobojnice s strogo simetrijo. Poleg portretov so po ploskvi razporejeni cvetlični motivi, rdeče zvezde in drugi dekorativni elementi. Horizontalne valovite linije, ki razgibavajo kompozicijo, spominjajo na obrise tradicionalnega pohištva, npr. zaključke omar, skrinj ali kartuš, s čimer avtor subtilno povezuje spomin na preteklost s tradicijo ljudske umetnosti.