Stane Kregar je bil po prvotni izobrazbi katoliški duhovnik. Nekoliko pozneje mu je bil omogočen tudi študij slikarstva v Pragi, v sklopu katerega je spoznal dela francoskih in čeških nadrealistov. Pod njihovim vplivom je tudi sam v poznih tridesetih letih 20. stoletja ustvaril dela, v katerih lahko vidimo iskanje nadrealističnih učinkov v sanjskih in metafizičnih scenah, npr. slika Lovec v jutru, 1937, ki je na ogled v drugi dvorani.

V letih po drugi svetovni vojni je začel s postopnim abstrahiranjem, pri katerem so vlogo bistvenega elementa slike prevzele barve. Z večjimi barvnimi ploskvami je realistično naslikane podobe razbijal na barvne like, ki so sčasoma samo še v obrisih nakazovali resničnost. Barva se je osamosvojila, predmet se je raztopil, za njim pa je ostala zgolj slutnja. Ta Kregarjeva dela uvrščamo k t. i. lirični abstrakciji, ki so jo navdihnili elementi iz realnega sveta, narave, z barvo in kompozicijo pa je poudaril predvsem poetično občutje.

Tovrstno slikarstvo je v Kregarjevem opusu ostalo vse do leta 1962. Slika Po žetvi vsebuje tople rumeno-oranžne lise barve, ki jih v spodnjem delu dopolnjujejo zeleni odtenki. Naslov deluje asociativno in naše misli usmeri v čas poznega poletja ali zgodnje jeseni, ko potekajo žetvena dela na poljih.

Podobno učinkuje tudi slika Zid ustreljenih, ki z barvno paleto in naslovom izzove asociacijo na doživetje druge svetovne vojne. Naslova obeh slik sicer lahko razumemo zgolj kot pomagalo, ki nam sugerira možno interpretacijo dela. Glavna komponenta ostajajo barve, ki pri vsakem posamezniku vzbudijo drugačne občutke, s čimer umetnik upodobi neupodobljivo.