Gojmir Anton Kos je na umetnostno prizorišče v Ljubljani stopil v času po prvi svetovni vojni, ki je bil zaznamovan z delom ekspresionističnih avtorjev. Kosov pristop k slikarstvu je bil nekoliko drugačen in ga pogosto označujemo s terminom barvni realizem. Značilnosti tega slikarstva so predvsem sledenje zmernim modernističnim smerem evropskega (še zlasti sodobnega francoskega) slikarstva in s tem poudarek na tradicionalnih slikarskih motivih in barvi. Kos je že v dvajsetih letih naznačil poglavitne žanre v svoji umetnosti. Velik del njegovega opusa predstavljajo različne figuralne kompozicije, še posebej pa tihožitja in portreti.

Portret Mož s papigo je delo iz slikarjevega zgodnjega obdobja. Upodobljenec je postavljen v središče prostora slike, ki je le skromno nakazan, vendar ga figura obvladuje s svojo prisotnostjo in živahnim položajem telesa. Sliko zaznamujejo predvsem barve, ki so na platno nanešene v širokih ploskvah, s pastozno potezo, zaradi česar brazdasto izstopajo. Kompozicijo slike je umetnik zgradil in konkretiziral z uporabo dominantne črne barve. Nanosi barve in črnina so še poudarjeni s kontrasti beline srajce, okrasto-rdečim poenostavljenim obrazom ter živahnimi svetlimi barvami papige in lis na drugi strani figure. Primerjava nekaterih Kosovih avtoportretov dopušča možnost, da gre tudi pri tej sliki za slikarjevo lastno podobo.

Kos je po drugi svetovni vojni postal profesor na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Značilnosti, kot so poudarek na barvi, klasični slikarski motivi ter uporaba pastoznih ploskovnih nanosov barve, so v njegovem slikarstvu ostali. Vseeno pa jih je razvijal v smeri abstrahiranja motiva, kar lahko vidimo na primerih slik Tihožitje z vinskim kozarcem (1959) in Tihožitje z rdečimi lisami (1961).