Tone Kralj je poleg svojega brata Franceta Kralja in Vena Pilona eden vidnejših protagonistov slovenske umetnosti v obdobju med obema svetovnima vojnama. Takoj po prvi svetovni vojni je ustvarjal pod vplivom ekspresionizma, ki ga je spoznal na Dunaju in med študijem v Pragi. Primeri te smeri v slikarjevem opusu so razstavljeni v prvi dvorani.

Slika Kmečka svatba je nastala nekoliko kasneje in, čeprav ohranja nekatere ekspresionistične poudarke, kot so karikirani obrazi, jo povezujemo predvsem s slikarstvom t. i. nove stvarnosti. V slovenskem prostoru ta smer pogosto zaznamuje premik k plastično oblikovanim in izrazito popredmetenim figuram in stvarem. Kralj je monumentalne postave zasnoval z osnovnimi geometričnimi liki, zaradi česar delujejo trdo in okorno, skoraj kiparsko.

V nasprotju z okorelostjo posameznih figur je kompozicija slike izjemno dinamična. Pogled gledalca krožno vodi od mask, ki vstopajo skozi vrata, navzdol k plešočemu paru v spodnjem levem kotu, nato h gruči oseb na desni strani mize, kjer komaj prepoznamo ženina in nevesto, vse do otrok na peči. Kralj je upodobil tipičen običaj iz svojega rojstnega kraja Zagorice – t. i. zagoriške mačkare. Gre za pustno šego, pri kateri na svatbo vstopijo liki s poslikanimi maskami (larfami) in visokimi klobuki (kasturji), zaplešejo in nato k plesu povabijo še svate.

Motiv kmečke svatbe je v slovenski umetnosti priljubljen in ga najdemo že pri Ferdu Veselu, Ivanu Groharju in Maksimu Gaspariju. Kraljevo delo je nastalo prav v času, ko se je ob prehodu v trideseta leta ponovno okrepilo iskanje nacionalne identitete v umetnosti. Ta motiv se je pri njem pojavil večkrat, prvič že leta 1926 na še eni oljni sliki (danes v zbirki Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu), nato pa ga je ponovil tudi v obsežnem grafičnem ciklu Zemlja (1932–1934).