Lojze Dolinar sodi med najvidnejše kiparje generacije, ki je zaznamovala obdobje med obema svetovnima vojnama. Še posebej v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja je za njegov slog značilna poenostavljena stilizacija, ki spominja na delo priljubljenega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića.

Delo Težko življenje, poznano tudi pod prvotnim imenom Strta sreča, je po vsebini in kompoziciji ekspresionistična plastika. Upodobljena sta ženska in moški, krčevito objeta preko mednju postavljenega kamnitega jedra. Nenaravno zvito žensko telo je oblikovano ekspresionistično, ekspresivno vsebino pa poudarjata še trpeča obraza in sključena drža moškega. Muskulatura figur je poudarjena in razkriva daljne vplive antične plastike ter Michelangela, moderna pa je značilna stilizacija z ovalnimi lomi gub. Kot občudovalec francoskega kiparja Rodina je Dolinar povzel tudi igro med grobo klesanim podstavkom in skalo, iz katerih se dvigujeta gladko obdelani figuri. Do sija zloščeni človeški postavi z dekorativno stilizacijo spominjata tudi na takrat modno art déco plastiko. Stilizacijo, kot jo vidimo tukaj, je kipar začel v tridesetih letih opuščati.

Te slogovne značilnosti najdemo tudi v Dolinarjevi arhitekturni plastiki, ki jo je v tem času začel izdelovati za številne javne palače v Ljubljani in Beogradu. V Ljubljani jih lahko najdemo na nekaterih stavbah na Mikošičevi cesti (npr. palača Delavske zbornice, reliefa na stavbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ipd.), Nebotičniku, NUK-u in drugje.