Umetnice in umetniki:

Mohammed Ahmed Abdalla Abbaro, Makedonka Andonova, Tome Andreevski, Max Aruquipa Chambi, Maria Auxiliadora da Silva, Vladimir Avramčev, Borka Avramova, Antun Bahunek, Stjepan Bastalec, Ibrahim Bedi, Maria Bonomi, Janko Brašić, Gjorgji Capev, Rimer Cardillo, Peter Clarke, Waldemar de Andrade e Silva, Silvia de Leon Charleo, Evgenija Demnievska, Ladyr Harris Domschke - Pulu, Družina v Šempasu, Vadim Fiškin, Jordan Grabul, Ion Grigorescu, Lourdes Guanabara, Petar Hadži Boškov, Yozo Hamaguchi, Josip Horvat, Dragoslava Janeva, Vojko Janevski, Goce Josifov - Rombo, Milosav Jovanović, Risto Kalčevski, Sead Kazanxhiu, Lúcia Kahn, Stjepan Kičin, Jano Knjazović, Dimče Koco, Dimitar Kondovski, Ivan Kuzmiak, Ivan Lacković Croata, Wifredo Lam, Mihail Lazarov, Borivoje Maksimović, Done Miljanovski, Manolo Millares, Duško Miševski, Vangel Naumovski, neznani umetnik, Adzem Nihat, Petre Nikoloski, Jolanta Owidzka, Julije Papić, Dušan Perčinkov, Rade Perčuklievski, Juçara Pimenta de Pádua, Ilija Prokopiev, Kristina Pulejkova, Ivan Rabuzin, Ismet Ramićević, Vilma Ramos, Hanibal Salvaro, Józef Sarnowski, Helenos Silva, Matija Skurjeni, Krste Slavkovski, Petar Smajić, Maja Smrekar, Pedro Soares Fogaça, Mena Spirovska - Menče, Mira Spirovska, Gligor Stefanov, Duško Stojanovski, Stjepan Stolnik, Simon Šemov, Tomo Šijak, Gjorgje Šijakovik, Igor Toševski, Geraldo Trindade Leal, Marija Tuša Iljovska, Simon Uzunovski, Patricia Velasco Wallin, Jano Venjarski, Ondrej Venjarski, Jernej Vilfan, Gordana Vrencoska, Franjo Vujčec, Bogosav Živković

Kustosi: Ivana Vaseva, Blagoja Varoshanec, Iva Dimovski, Vladimir Janchevski in Bojana Piškur

Praznovanje na vasi, počitek na polju, družinski portret, par vpreženih volov, gneča pred vedeževalkino hišo, gozd nad vasjo, veličastna drevesa, jagnje v naročju … Ljudje in živali so združeni v prostodušni, dobrosrčni preprostosti živih bitij. Tako poetično je Oto Bihalji-Merin interpretiral naivno umetnost, ki jo je slogovno in vsebinsko razumel kot predanost vsemu zemeljskemu in kot tihi upor proti pretiranim obremenitvam, danes pa je ta razlaga v popolnem nasprotju s svetom, v katerem živimo. Ta dela, nastala okoli sredine 20. stoletja, pričajo o neskončnem uživanju v blagodatih narave. Danes je antropocentrična prevlada nad naravo pod vplivom kapitalističnih apetitov naravo izkoristila skoraj do skrajnosti.

Neupoštevanje medsebojne povezanosti človeškega in več-kot-človeškega, kulture in narave, je privedlo do nenehnega uničevanja in izkoriščanja narave. Antropocen ali kapitalocen, za katerega je značilen porazni vpliv človeštva na naravo, gnan od pretiranega hlepenja kapitalizma po rasti, je spremenil ekosisteme planeta in jih potisnil na rob propada. Je mogoče, da ob soočanju z ekološko katastrofo zdaj iščemo zatočišče tudi v redkih in neprecenljivih praksah življenja ljudi v sožitju z naravo? Kaj bi nas lahko naučili zemlja, voda, padla drevesa, volna in širši živi, več-kot-človeški svet, če bi jim pozorno prisluhnili? Če svoje gledišče premaknemo z vidika polaščevalcev na vidik sodelavcev, ali lahko oblikujemo etično relacionalnost, ki bo ustvarila in negovala mrežne povezave z vsemi oblikami življenja?

Mantra kmečke žene med delom s čebelami v filmu Medena dežela – »pol zame, pol zate« – uteleša ta etos ravnovesja in skrbi. To preprosto načelo ponazarja možnost človeštva, da do narave vzpostavi odnos ne zavojevalcev, ampak spoštljivih soudeležencev v skupnem svetu.

Na filozofski ravni postaja vprašanje vzpostavitve enakopravnega odnosa med živim in neživim svetom, med človeškim in več-kot-človeškim, vse bolj relevantno. Filozofi in filozofinje, kot je Rosi Braidotti, preučujejo procese samoorganiziranja več-kot-človeških bitij in kompleksne, pogosto neskladne odnose med temi procesi in kulturnimi praksami, medtem ko hkrati ponovno razmišljajo o virih etike. V tem okviru etični odnosi tvorijo mreže ali rizome ali medsebojne povezanosti, ki presegajo človeško drugost in vključujejo več-kot-človeško, postčloveško in nečloveško. To gledanje poudarja človeško soodvisnost v najširšem smislu in poziva h gojenju relacijske etike postajanja, ki ustvarja afirmativne povezave in priznava naš skupni soobstoj z več-kot-človeškim svetom.

Po drugi strani so keramika, tapiserije, vezenine in tekstilije umetniška ročna dela, ki nastajajo v neposrednem stiku z nekaterimi prvinami narave in so del svetovnega nazora harmonije z naravo, ki se je izoblikoval v prejšnjem stoletju v nasprotovanju prevladujočim tokovom. Čeprav se na te tehnike najpogosteje gleda skozi prizmo uporabnih umetnosti ter se jim pripisuje sekundarna in največkrat izključno utilitarna vrednost, pa so zdaj v središču pozornosti aktualnega globalnega sveta umetnosti, ki mrzlično išče alternativne eksistencialne rešitve.

Jugoslovanski idealizem je glede vprašanj emancipacije ljudi kot splošnega razrednega vprašanja, sožitja vseh in socialističnega človeka kot ustvarjalca v sodelovanju z naravo drugačen. Tehnike keramike, tapiserije, vezenja itd. so enakopraven del umetniškega ustvarjalnega bogastva. Leta 1978 je bila tedanja Socialistična republika Makedonija oziroma njen Muzej sodobne umetnosti – Skopje prvič komisar predstavitve v jugoslovanskem paviljonu na Beneškem bienalu z naslovom Od narave k umetnosti, od umetnosti k naravi, katerega tema je bila od-odtujitev človeka od narave. Ali kot piše kustosinja Sonja Abadžieva, je »napredno, angažirano delovanje jugoslovanskega ljudstva« glede negativnih posledic industrializirane civilizacije »usmerjeno k socializaciji in demokratizaciji umetnosti v najtesnejši povezavi z življenjem in naravo ali, natančneje, k trdni in homogeni sintezi človeškega (življenja) in umetnosti – ter njuni popolni istovetnosti in nedeljivosti – absolutni organski celovitosti.«

Vprašanje je, zakaj lokalna produkcija v S. Makedoniji, zlasti ko so izbrana in združena dela, kot so tapiserije, keramika in dela iz naravnih materialov, prevladuje kot tip produkcije, pa tudi kot tema? In ali morda taka dela oblikujejo tudi (politični) diskurz, še zlasti če jih gledamo skozi prizmo njihove nekdanje sekundarne, podrejene obravnave in skromne prezentacije? Gre za lokalno modernistično varianto ali za oblikovanje povsem novega narativa s specifičnim epistemološkim potencialom?

Razstava predstavlja dela 87 avtorjev, večinoma iz S. Makedonije, pa tudi iz skoraj vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, predvsem s polja naivne umetnosti.

Dopolnjujejo jih dela umetnikov iz Brazilije, Poljske, Bolivije, Sudana, Urugvaja, Albanije, Japonske, Južne Afrike, Irana, Kube, Španije in Romunije. S tem širokim izborom razstava odpira prostor za drugačen pogled, ki se razlikuje od zahodnocentričnega in nudi izhodišče za razumevanje lokalnih umetniških tradicij. To se postavi v dialog z deli, ki so tesno povezana z okoljem, v katerem so nastala, in s kontinuiteto njihove produkcije. Veliko je del naivne umetnosti in iz naravnih materialov (zemlje, sena, trave), razstavljene pa so tudi dokumentarne fotografije akcij v naravi in instalacije, ki kritično obravnavajo izkoriščanje in uničevanje narave.

Razstava je nastala na osnovi konstruktivnega dialoga med specifičnimi zbirkami – solidarnostno zbirko Muzeja sodobne umetnosti Skopje ter zbirko Arteast 2000+ in nacionalnimi zbirkami Moderne galerije v Ljubljani. Pozornost namenja delom, narejenim iz naravnih materialov, in delom, ki odražajo zavzemanje umetnikov za naravo. Tkanje svetov: zbirke v dialogu (prva od dveh dopolnjujočih se razstav, ki razkrivata potencial za tkanje novih svetov in predstavljata kritično- filozofski pristop k zbirkam) se posveča emancipaciji medijev ter raziskuje odnos med kulturo in naravo, obenem pa kritično obravnava okoljske probleme v času kapitalocena.

V Ljubljani razstava govori v treh sklopih:

2. Podoben svet sestavljajo instalacije, ki jih je tematsko ali vizualno navdahnil odnos do narave, uporabljajo pa vire lokalnega okolja ali lokalne proizvodnje, ki je bila vedno sočasna s tradicionalnim (označenim kot ljudska tradicija). Tu so vključeni: Ramićević, Vrencovska, Šijak, Bedi, Kondovski, Kalčevski, Spirovska, Capev, Cardillo, Kazanxhiu, Perčinkov, Hamaguchi, Demnievska.

3. Povratek k odnosu do narave je tema sklopa Svet v nastajanju, ki ga sestavljajo naivna umetnost in dela, ki se skušajo vrniti k odnosu do narave in kritično obravnavajo industrializacijo in njen odnos do narave, tu predstavljeni umetniki pa so: Smrekar, Toševski, Prokopiev, Pulejkova, Aruqiipa Chiambi, Nihat, Bonomi, Clark, Millares, Družina v Šempasu, Lam, Grigorescu, Vilfan, Fiškin, pa tudi Šijakovik, Kuzmiak, Kičin, Jovanović, Papić, Skurjeni, Brašić, Trindade Leal, Živković, Horvat, Knjazović, Ramos, Khan, Stolnik, neznani umetnik, Vujčec, Venjarski, Rabuzin, Venjarski, Bahunek, Maksimović, Fogasa, de Padua, Silva, Guanabara, Domschke, Bastalec, Smajić, Slavkovski, de Leon Charleo, Auxilliadora Silva, de Andrade Silva, Lacković Croata, Naumovski.

Partner