Serija Sanjanje, ki se je začela 1978, je rezultat mojega zanimanja za vsakodnevno in trivialno kot področje umetniškega prodora. Programsko izumetničenost umetnosti, kot sem jo zastavila že prej, je mogoče uzreti skozi nekatera trivialna in vsakdanja dejanja, kot so prehranjevanje, sedenje ali dihanje. Tudi sanjanje je poskus umetniške formalizacije, katere snov sta običajnost in vsakdanjost. Nenavadno in dvoumno postane, ko ga vidimo v njegovih treh vidikih, ki jih lahko logično izpeljemo iz te »predstave«. Prvič, gre za preprosto dejanje spanja in sanjanja, ki je v tem primeru pospešeno in sproženo s farmacevtskim pripravkom. Sanje so potemtakem bistvo notranjega življenja te faze predstave, dostopne pa so samo spečemu. Drugi vidik je vizualni vidik, to je »zunanja« plast procesa sanjanja, ki je dostopna občinstvu. To zunanjo plast predstavljajo udeleženci, tj. priče in predmeti razstave v galeriji. Tretji vidik je nekaj, kar lahko opišemo kot poskus materializacije ali ustvarjanja ekvivalenta neresničnih sanj ali z drugimi besedami ustvarjanja fiktivnega dokumenta. Seveda se zavedam, da takšen proces ni popoln in celovit. Ta komentar in komentarji med predstavo so namenjeni odpravljanju njegovih pomanjkljivosti. To nam kaže, kako tesno je naše notranje življenje povezano z nami samimi in da je kot tako neprevedljivo. To predstavlja skrajni primer individualnost naših izkušenj, ki pripadajo samo nam in so neprevedljive. Naša sposobnost prenosa sporočil je omejena na stvari, ki predstavljajo tisto, kar je skupno naši družbeni zavesti, to je zunanji videz in zunanje materializacije. Vendar pa vse sanjske resničnosti posameznika obstajajo le kot ideja. Ta ideja po eni strani poudarja pomen resnične zavesti, po drugi strani pa kot pretvarjanje dodaja skrajne vrednote posameznikove zavesti na področje družbene zavesti. – Natalia LL
(Natalia LL, “Waking and Sleepin. Dreams, 1979”, 1979, prev. Małgorzata Możdżyńska-Nawotka, dostopno na: https://nataliall.com/en/waking-and-sleeping-dreams-1979/)