MG+MSUM

RAZSTAVA | (Ne)enake geografije
20. februar 2025 — 08. februar 2026
#
#
#

Politike spomina, moči in odpora

 

Izbor del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalnih zbirk Moderne galerije ter posebni projekti

 

Namen serije tematskih razstav pod skupnim naslovom (Ne)enake geografije je vzpostavitev dialoga med deli iz zbirke Arteast 2000+ in zbirk Moderne galerije na eni strani ter deli sodobnih umetnikov, deli iz zbirk različnih institucij in arhivskim gradivom na drugi. S tem se spodbujajo drugačna, vzporedna in mnogoterna branja zgodovine, pri čemer je poudarek na lokalnem znanju, umeščenem v širši kontekst, zlasti v tisti del sveta, ki ga imenujemo Vzhod – prostor, ki je že od nekdaj veljal za območje neenakih geografij v odnosu do Zahoda. Zbirka Arteast 2000+, ki domuje v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, izhaja prav iz tega specifičnega prostora – umetnost Vzhodne Evrope je bila namreč v času hladne vojne dojemana kot umetnost v zaostanku za zahodnim umetniškim kanonom. A ta pogled, temelječ na zahodnem mišljenju, je spregledal, da razlike niso bile zgolj vprašanje slogov in kanonov, temveč so bile predvsem vezane na umetniški sistem, na pogoje ustvarjanja in na dostop do uradnih (umetnostnih) zgodovin. Moderna galerija je kot ena prvih institucij na svetu konec devetdesetih let vzpostavila nov model delovanja, ki se je opiral na lokalno umeščene pripovedi in zgodovine in v katerem je ključno vlogo odigrala prav zbirka Arteast 2000+. Ta je umetniške prakse iz Vzhodne Evrope postavila ob bok tistim iz drugih delov sveta in jih tako umestila kot enakovredne na globalni umetniški zemljevid. Sprememba torej ni bila zgolj estetska, ampak tudi politična in družbena in kot taka sledi izjavi Bertolta Brechta: »Umetnost ni samo ogledalo, ki odraža svet, temveč tudi kladivo, ki ga oblikuje.«

 

V okviru te postavitve simbolno obeležujemo tudi 80-letnico konca 2. svetovne vojne. Razstavo namreč uvaja osnutek za fresko Osvoboditev iz leta 1947, delo umetnika Marija Preglja.

 

**

 

V zadnjih tridesetih letih so spomeniki NOB, zgrajeni kot simboli upora proti fašizmu in kot izraz kolektivnega spomina na partizansko borbo, postali točke, okrog katerih so se kresale razprave o nacionalizmu, zgodovini in kulturi. Posledično so ta spominska obeležja, ki so bila nekdaj tako ključna za jugoslovansko identiteto, postala tudi simbol razhajanja ter predstavljajo sporne prostore povojnih jugoslovanskih razdrobljenih političnih in kulturnih krajin. Spomeniki so hkrati primer, kako lahko umetnost postane politično orodje, katerega pomen in interpretacija se spreminjata v različnih zgodovinskih obdobjih. O vlogi in usodi spomenikov ter mogočih alternativah umetnice in umetniki na razstavi govorijo v raznolikih konceptualnih in formalnih obravnavah. Raziskujejo, kako geografija in politična moč vplivata na način konstruiranja, spominskega obeleževanja in sprevračanja zgodovine.

 

V tem sklopu je nova razstava Spomeniki, načrti in utopije umetnika Sama Duranta. Razstavo sestavlja več delov: serija risb z naslovom Ikonoklazem v javnem prostoru in instalacija Predlogi za spomenike, ki jo dopolnjuje izbor načrtov – skic, risb, fotografij maket in plakatov – za spomenike NOB umetnikov Stojana Batiča, Janeza Lenassija, Marka Pogačnika, Marija Preglja, Jakoba Savinška in Draga Tršarja.

 

Kot pendant razstavi Sama Duranta je izbor del iz zbirk Moderne galerije: tako imamo po eni strani klasične »spomenike« delavcem iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, po drugi strani pa antispomenike, ki zanikajo monumentalnost in s tem tudi samo ideološkost, ali pa jo spodkopavajo. V postavitev so vključeni Sanja Iveković, Siniša Labrović, Laibach Kunst, Slavko Smolej in Mladen Stilinović. Del razstave je tudi sodelovalni projekt Fokus grupe in Gala Kirna z naslovom Pisanje/brisanje: spomeniška politika v posocialističnem času, osnovanem na pozivu za prispevke, ki skušajo kartirati in analizirati primere političnega revizionizma, ki se kaže v javnem prostoru v obliki postavljanja in rušenja spomenikov.

 

V trenutni postavitvi ostajata nespremenjena dva sklopa.

 

Razstavni prostori v prvem nadstropju so še naprej namenjeni predstavitvi izbora del umetnic iz zbirke Arteast 2000+, ki se navezujejo na to, kako umetnost prepoznava in poudarja neenakosti žensk. S tem spodbuja razmislek o marginalizaciji in napačni reprezentaciji ženskih identitet in izkušenj v okviru dominantnih kulturnih narativov od sedemdesetih let dalje na presečišču družbenega spola, spomina, identitete in moči. Dela raziskujejo tudi, kako je za ženske dostop do prostora, tako fizično kot v smislu reprezentacije, pogosto bil in še vedno je omejen in nadzorovan. Na razstavi so predstavljena dela Marine Abramović, Maje Bajević, Vlaste Delimar, Alle Georgieve, Katalin Ladik, Natalie LL, Jenny Holzer, Sanje Iveković, Zofie Kulik, Goranke Matić, Shade Safadi in Milice Tomić.

 

Del razstave v pritličju se ukvarja s temo vojne v Jugoslaviji, tranzicije, razpada Sovjetske zveze in konca ideje Vzhodne Evrope kot socialističnega projekta ter s tem zaznamovanih posameznikov in krajev. Obravnavane so teme družbene hierarhije in razmerij moči, države, identitete, jezika, skupnosti ter neposrednih reakcij na realnost, pa tudi kritike preteklosti in dvomov, ki jih prinaša prihodnost. V kontekstu neenakopravnih geografij ta dela podajajo kritiko načinov privilegiranja ali marginalizacije posamičnih zgodovin. Umetniki iz Vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije se spopadajo z brisanjem ali izkrivljanjem svojih zgodovinskih izkušenj v globalnih diskurzih. V tem sklopu se v pritličju predstavljajo umetnice in umetniki Jusuf Hadžifejzović, Igor Grubić, Vlado Martek, Darinka Pop - Mitić, Dan Perjovschi, Tone Stojko, Bálint Szombathy, Škart, Jane Štravs, Slaven Tolj in Konstantin Zvezdočotov.

 

Kustosinja postavitve je Bojana Piškur

 

Razstavo podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

 

Partnerji tematskih razstav: Muzej sodobne umetnosti Črne gore; Muzej sodobne umetnosti, Skopje; Salt, Istanbul & Lumbardhi Foundation, Prizren.