Razstava Predstava mesta na ogled postavlja umetniška dela, ki odslikavajo in kritično premišljujejo različna obdobja iz življenja mesta Ljubljana.
Odprtje razstave: 30. 1. 2025 ob 20. uri
Umetniki in umetnice
Igor Andjelić, Arhitektov bilten; Jože Barši & Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Nataša Skušek; Eva Bevec, Biancoshock, Fabian Brunsing, Klara Debeljak, DNLM, Leon Dolinšek, Kostja Gatnik, IRWIN, Lado Jakša, Zmago Jeraj, Staš Kleindienst, Kolektiv Prihodnost 14b, Neven Korda, France Kralj, Krater, KUD Obrat (Stefan Doepner, Urška Jurman, Polonca Lovšin, Apolonija Šušteršič), Kvadratni meter (Teja Miholič, Urša Rahne, Anne Elisabeth Tassel), Gašper Lešnik, Miha Maleš, Metod, Rastko Močnik, Amir Muratović, Ivana Müller & Bojana Kunst v sodelovanju z Ano Čigon, Ajdo Bračič, Urbanom Belina, Klaro Drnovšek Solina; Najlepše mesto na svetu, David Nez (OHO), Nonument Group, Nikolaj Omersa, Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti, Marko Pogačnik, Marjetica Potrč, Marij Pregelj, Matjaž Rušt, Jakob Savinšek, Željko Stevanić, Iva Suhadolnik Gregorin; Inštitut Egon March (Urška Kristina Škerl, Domen Kosmač, Marko Košnik); Nika Špan, Miha Štrukelj, Vladimir Turner, Sašo Vrabič, Peter Žargi, The Wa
Kustos: Igor Španjol
Prav kakor država izvaja politiko zahodnocentričnih oblastnih elit in se zato preveša v servis velikih ekonomskih interesov, tako tudi mesto postaja predvsem servis lokalnih nosilcev ekonomske moči. Javnost izgublja tradicionalno uveljavljene vzvode oblasti, dominantna pa postaja izvršna veja slednje, v razmerju do katere se vzpostavljata tudi civilna družba in nevladni sektor. Prepuščenost zasebnim interesom še zlasti degradira javni prostor, tako njegove ambientalne kvalitete kot okoljske razsežnosti. V zadnjih letih se to vse izraziteje kaže tudi v perifernih evropskih mestih, kot je Ljubljana, kjer pa hkrati vseeno narašča zavedanje prebivalcev o pomenu mesta kot okvira za reševanje vprašanj skupnosti. Namesto prostora suverenega in participativnega odločanja o javnem dobrem in skrbi za usodo prebivalcev mesto postaja predvsem kulisa, prizorišče nekakšne vzporedne, dvojne predstave. Na eni strani smo priča uprizarjanju mesta kot spektakla, učinka vseobsegajočega poblagovljenja, zgolj predstave mesta, ki izgublja svoje temeljne funkcionalne elemente, na drugi pa mesta kot prizorišča domišljije, vizije, kritičnega predstavljanja oziroma mišljenja. Razstava bo s historičnimi deli iz javnih in zasebnih zbirk ter s sodobno umetnostno in teoretsko produkcijo soočila oba vidika in ponudila slojevit pogled na družbeno in prostorsko dinamiko.
Projekt združuje dela umetnikov, ki raziskujejo kompleksnost urbane identitete Ljubljane. Tematski razpon del sega od prevpraševanja dediščine in njene vloge v sodobnem kontekstu do izpostavljanja okoljskih izzivov in sprememb v urbani krajini. Umetniki se ukvarjajo z odnosom med spominom prostora in njegovimi uporabniki ter raziskujejo sledi preteklosti z metodami kartiranja, arhiviranja ali rekontekstualizacije prepoznavnih elementov urbanega okolja. Problematizirajo devastacijo javnih prostorov, neizkoriščeni potencial zapuščenih lokacij in stanovanjsko krizo kot ključne izzive sodobnega urbanega življenja.
Problem gentrifikacije ni nov, obravnavali so ga že številni umetnostni projekti. V lokalnem prostoru so se ti projekti realizirali tudi spričo vpetosti v sistemska protislovja kulturne politike mesta. Umetnost je bila pri tem pogosto razumljena kot korekcija krčenja javnega prostora in kapitalskih zlorab urbanega življenja. A namesto da bi umetnost v tem kontekstu obravnavali zgolj kot rešitev, jo moramo poskusiti razumeti tudi kot del problema. Razstava bo kritično prikazala spremembe na področju rabe javnega prostora v Ljubljani v zadnjih letih in historično osvetlila ključne tematike, povezane s temi spremembami: tako politično geografijo, stanovanjsko problematiko, (infra)strukturno nasilje, turistifikacijo in gentrifikacijo kot spomenike, naravne danosti, vrtove, parke in arhitekturno oziroma urbanistično dediščino. Odnos do dediščine socializma pogosto deluje kot brisanje spomina na to emancipacijsko in razvojno obdobje naše zgodovine z namenom maskiranja neoliberalnega avtoritarnega vodenja.
Ali so umetniki pregovorno še vedno bolj nagnjeni k individualnim akcijam in pametnim subverzijam omejenega dometa kot k sindikalni solidarnosti, širšemu organiziranju in kolektivnemu boju? Ali kulturne ustanove zgolj razpihujejo gentrifikacijo in lajšajo njene simptome in posledice ali pa so lahko dejavne tudi na področju kritičnega obravnavanja in celo odpravljanja strukturnih vzrokov zanjo?
Cilj razstave je kritično in v historični perspektivi osvetliti aktualne težave na področju (zlo)rabe javnega prostora in pospešenih procesov gentrifikacije. Gre za pojave, ki imajo v lokalnem okviru specifično težo in artikulacijo ter potrebujejo ustrezno institucionalno (samo)kritiko. Moderna galerija je v preteklosti izvedla vrsto projektov na temo mestnih antagonizmov, tj. vidikov mesta, ki so hkrati prisotni in nevidni, marginalizirani ter zatrti. V novem kontekstu so se ti antagonizmi prelevili v brutalno krčenje javnega prostora, ki se izvaja pod ideološko krinko, zato so postali (ne)vidni na popolnoma drugačen način. Projekt skuša izpostaviti in ovrednotiti te nove načine.
