Jon Derganc ustvarja v mediju fotografije z vzpostavljanjem sugestivnih analogij med premišljevanjem o materialnih pogojih in predpostavkah fotografskega medija ter preizpraševanjem narave njegovih reprezentacijskih zmožnosti. V svoji osnovni gesti je Dergančeva praksa svojevrstna odpoved »zunanji« naravnanosti fotografije, njeni indeksikalni, dokumentarni funkciji, in poteka v vztrajnem odrekanju trdnih oprijemališč za gledalca, ta odpoved pa se zgosti prav v točkah, v katerih se materialne kvalitete fotografskega dela prekrivajo z njegovim vizualnim efektom.
Podobno izhodišče ima tudi razstava Lightroom, ki v od zunanjosti deklarativno izpraznjeni prostor galerije, tradicionalno belo kocko, prinaša svojevrstno zunanjost, serijo osmih fotografij oblačnega neba. Pri tem je dejstvo, da gre za podobo neba, večinoma nerazvidno, saj imajo fotografije od daleč učinek sivih monokromov, od blizu pa kažejo rastrsko granulacijo natisnjene fotografije. Fotografije se pojavljajo v enakomernem ritmu, s približno enakimi razdaljami in obdajajo gledalca s treh od štirih sten. Prostor je osvetljen s podobno uniformnostjo, z belo svetlobo 5000 kelvinov, ki jo uporabljamo za grafiko in tisk in ki velja za najbolj »nevtralno« različico poustvarjanja dnevne svetlobe.
Lightroom torej ustvarja neki zunaj znotraj. To počne v izrecni nemimetičnosti, prav s poudarjanjem artificielnosti tega početja. Pretvarja se, da povzema naravni ambient, medtem ko v resnici povzema fotografskega. V resnici gre pri projektu Lightroom za postavljanje vzporednice med obema registroma, med relacijo med zunanjostjo in notranjostjo v mediju fotografije in relacijo med zunaj in znotraj v kontekstu razstavnega prostora, morda tudi umetnosti sploh. Kot se med seboj oplajajo in hkrati destabilizirajo puhasti oblaki in granulacija natisnjene fotografske povečave, tako se soočata in spodkopavata svetloba sončnega dneva opoldne in svetloba CIE D50 standardnega svetlobnega vira. Pri tem fenomenološkem migetanju ne gre za neki vsesplošni relativizem, solipsizem, temveč za neko potiskanje proti meji. Na eni strani je to neka limita same fotografije, ki postane predmet fotografske reprezentacije, na drugi pa gre za (ne)zmožnost razstavnega prostora, da omogoči določeno izkušnjo, kar postane načelo gradnje poetičnega sistema s svojimi lastnimi pravili.
Če še naprej vztrajamo pri analogijah, bi lahko rekli, da če se v temnici (darkroom) fotografija razvija, se v Lightroom razgradi. Zato ne preseneča, da je spiritus movens pričujoče razstave monokrom, točka, ki za umetnost tradicionalno signalizira konec globine in rojstvo neskončnosti.
-----------------------------------------------------
Jon Derganc živi in dela v Ljubljani. Leta 2011 je diplomiral na ALUO v Ljubljani, leta 2014 pa je dokončal magistrski študij v Kalkuti v Indiji. Ustvarja predvsem v mediju fotografije; na film in v digitalni obliki. S svojimi deli raziskuje meje zmožnosti fotografije, da objektivno reprezentira svet, in istočasno njeno zmožnost, da fotografsko reprezentacijo preoblikuje v novo – fotografsko – realnost.
