Stanko Brečko, Adolf Falk, Stojan Kerbler, Franc Ferjan, Peter Kocjančič, Karlo Kocjančič, Jože Kološa – Kološ, Ante Kornič, Fran Krašovec, Gojmir Anton Kos, Mario Magajna, Janez Marenčič, neznani avtor, Janko Ravnik, Janko Skerlep, Slavko Smolej, Lojze Spacal, Franc Štiglic, Ivan Vidmayer
Ali si lahko še vedno brez nelagodja ogledujemo fotografije narave? Ali lahko gledamo na alpsko pokrajino kot na nekaj, k čemur težimo, kar nam daje identiteto, ne da bi takoj pomislili na to, kaj vse je na kocki, še zlasti ko smo priča počasnemu propadanju teh istih pokrajin zaradi podnebnih sprememb in ekstremnih vremenskih pojavov? Ko sva se prvič poglobila v fotografsko zbirko Moderne galerije, so se nama zdele podobe, ki sva jih odkrivala, domače: pastoralne krajine, gorske doline, neokrnjena jezera in neskončni gozdovi. Kot da bi listala po stari brošuri reklamne kampanje »I Feel Slovenia« − ikonične slike, na katere pomislimo, ko pogovor naključno nanese na to deželo. Nisva imela namena izbrati nobenega posebnega obdobja, vendar je bilo veliko fotografij, ki so tako ali drugače upodabljale pokrajino, iz okoli leta 1935. Zdelo se nama je, da skupaj sestavljajo podobo blaginje in upanja – dajale so vtis nekakšnega idealizma, čeprav je bilo kmečko življenje v trgih in vaseh pod mogočnimi vršaci prav lahko težavno in precej preprosto. Na fotografijah pogumni planinci zrejo v doline, otroci in živali se igrajo, rože vedno cvetijo, na mizah je žganje in do kake cerkve je le uro hoda.
Mnogi od teh motivov se danes ponovno pojavljajo v drugačnem kontekstu, kot del nacionalne blagovne znamke Slovenije kot »zelene butične dežele«. V preteklih desetletjih so gore (in gorski športi) postale tesno povezane s slovensko nacionalno identiteto. A če jih gledamo zunaj turističnega konteksta, lahko te sodobne gorske krajine vzbujajo temnejše asociacije od le upanja in blaginje.
V resnici imajo današnje podobe naravnih krajin pomembno politično težo. V podnebnem diskurzu ne služijo le kot pretresljivi opomniki, kaj nam grozi izgubiti, ampak si jih je mogoče zlahka prisvojiti za predstavljanje lažne prijaznosti do okolja, pogosto pa tudi nastopajo v nativističnih in nacionalističnih agendah. V zadnjem času je v skladu s širšim trendom »zavrni sodobnost, sprejmi tradicijo« mogoče na družabnih omrežjih, zlasti na TikToku, zaslediti vse več vsebin, ki slavijo naravo in so pogosto združene v kompilacije z naslovi kot »evropska klasika« in »arijska klasika«. Ikonografsko so podobne fotografijam, ki sva jih našla v zbirki, vendar z motečim obratom: spremljajo neprikrito rasistično in nacionalistično retoriko. Nek lokalni primerek je trdil, da so Slovenci tako rekoč 70-odstotno Nemci in 30-odstotno Balkanci, da bi poudaril svojo domnevno arijsko dediščino. Medtem ko nekatere sodobne rabe narave skušajo nostalgično obljubljati povratek k neokrnjeni divjini, pa ti videi predstavljajo naravo kot nekaj, kar je treba »(u)braniti« − ne nujno pred podnebnimi spremembami, ampak pred kulturnim drugim.
V obeh primerih gre za poveličevanje narave, zastavljene kot objekt čaščenja ali varstva. A potem so tu še podobe pokrajin, ki so že doživele apokalipso − po ekstremnih vremenskih dogodkih, kot so poplave, suše ali gozdni požari. Ko sva delala Prelomnico, sva se pogosto spraševala: Je sodobna pokrajina lahko samo ali poveličevana ali obsojena na propad?
V projektu Prelomnica, ki ga predstavljava na razstavi Prostor s potencialom premika se fragmenti narave, na katere se osredotočava, izogibajo »splošnemu pregledu«, niti ne skušajo navajati k takojšnji presoji o tem, kako »hudo« je bila pokrajina prizadeta. Že na samem začetku sva se odločila, da bova brazgotine, ki jih pušča podnebna kriza, prikazovala v bližnjem planu. Od železa obarvana voda reke Rio Tinto, nezreli paradižniki v španskem rastlinjaku, s sajami prekrite palme ali gnijoči nasadi jabolk v Emiliji Romanji − to so sledi človeškega življenja v pokrajini. Delo na fotografskem projektu, ki naj dokumentira družbene odzive na podnebno krizo, vključno z odzivi skrajne desnice, človeka neizogibno pripelje do kroženja okoli podobe lepe pokrajine. Vedno ostaja v mislih, vedno implicitna: za požgano kuhinjo na grško-turški meji so razsežni zeleni gozdovi nacionalnega parka Dadia, ki so jih pogoltnili požari.
Če se spet vrneva h gorskim podobam iz zbirke Moderne galerije, posnetim pred skoraj stoletjem, naju njihov način prikazovanja idealizirane različice slovenske naravne krajine kot brezčasne in polne upanja sili k razmisleku o pomenu in implikacijah krajinske fotografije danes. Te gore so še vedno mogočne, nespremenljive, večje od nas in na videz odpornejše (veliko bolj od naših družb). A spokojnost je zdaj prepletena z nečim drugim, saj pokrajina postaja vse spornejše območje − izkorišča jo nacionalizem (za simbol domnevne mitske povezave med deželo in njenimi ljudmi), po njej pa pustošijo podnebni dogodki.
Kako lahko danes, kadar se zazremo v gore, uskladimo svojo čustveno navezanost nanje in na vse, kar simbolizirajo, s to sporno podobo?
