Jaka Babnik, Primož Bizjak, Tomo Brejc, Bor Cvetko, Jon Derganc, Jošt Dolinšek, Jošt Franko, Lin Gerkman, Tomaž Gregorič, Ištvan Išt Huzjan, Valerija Intihar, Peter Koštrun, P L A T E A U R E S I D U E, Hana Podvršič & Lana Požlep, Peter Rauch, Lucija Rosc, Špela Škulj, Aleksandra Vajd, Ana Zibelnik & Jakob Ganslmeier

+ Paviljon (dela iz fotografske zbirke in fotoarhiva Moderne galerije po izboru sodelujočih umetnic in umetnikov)

Kustosinja: Ana Mizerit

Odprtje razstave: Četrtek, 12. december 2024 | 20:00

V središču pozornosti so dela umetnic in umetnikov, ki v refleksiji o sodobni fotografski praksi in njenem nihanju med reprezentacijo in participacijo gledalca vključijo v drugačno časovno-prostorsko percepcijo, o kateri lahko razpravljamo v okviru koncepta heterotopije. Pojem se nanaša na fizične ali konceptualne prostore, ki so opredeljeni kot »drugi prostori«, saj se njihova pozicija nahaja izven pravilnega položaja, zato jih lahko obravnavamo tudi kot proti-položaje ali proti-kraje. Njihova značilnost je, da konvencionalno reprezentirajo in reflektirajo, hkrati pa tudi sprevračajo in transformirajo, zato služijo kot mesto možnega in novega. Foucault heterotopijo kot prostorsko prakso utemelji v nasprotju z utopijo v smislu razlikovanja med praznino utopičnega »ne-mesta« in konkretnostjo resničnih krajev, ki s svojim nasprotovanjem postavljajo pod vprašaj prostor, v katerem  živimo.

Razstava Prostor s potencialom premika sledi razvoju v fotografskem mediju preko obravnavanja različnih fotografskih praks in pozicij umetnikov, kot izhodišče pa uporablja omenjeni koncept kot model ali metaforo. Delom na razstavi je skupna gesta pogleda v iskanju neskladnega in nesorazmernega, v katerem se prekinjata navidezna kontinuiteta in »normalnost« vsakdanjega prostora.

Ob tem se razstava osredotoča na različne aspekte nasprotnega. Prvi vidik se navezuje na spekter konceptualnih proti-prostorov oziroma proti-položajev, pri katerih gre bodisi za izgradnjo nove konstrukcije ali novega pomena v odnosu do prostora, s čimer se v delih vzpostavlja določena topološka neskladnost. Pogosto gre za motive prostorov ali stanj, v katerih se moramo na novo orientirati, ali za ambivalentne prostore, ki nasprotujejo običajni logiki ureditve ter z njo povezanim občutkom identitete. Ustvarjajo občutek dezorientacije ali tesnobe in fragmentarnega. Heterotopije so lahko moteče, obenem pa je v njih potencial, da izzovejo resnični prostor in naredijo vidno tisto, česar nočemo ali ne moremo videti. Njihov kontekst ustreza simptomatiki družbene stvarnosti, ki od nas zahteva, da razmislimo o alternativnih načinih delovanja tudi preko zaznavanja in ustvarjanja drugačnih fizičnih in mentalnih heterotopičnih prostorov, ki tvorijo prostor imaginacije ter poudarjajo svoj kritični potencial, obenem pa postavljajo pod vprašaj tisto, kar mislimo kot normalno.

Drugi vidik nasprotnega, ki ga poudarja razstava, se nanaša na premislek o potencialu fotografije, ki se giblje med svojo zgodovinsko vlogo in razvijajočim se postfotografskim stanjem. Razstava obravnava dela umetnikov, ki temeljijo na fotografskih principih, v njihovem odzivu na stopnjevani proces fragmentacije, mnogoterosti in manipulacije znotraj medija, pri čemer se fotografija predstavlja kot transformativni medij v gibanju. To se po eni strani kaže kot sprejemanje in izkoriščanje tehnološke evolucije z uporabo digitalne tehnologije in koriščenjem umetne inteligence, po drugi strani pa obuja neke vrste arheologijo medija z vračanjem k analognim tehnikam, nagnjenostjo k enkratnosti in neponovljivosti ter z apropriacijo fotografskih arhivov. Pri tem prezentacija fotografije pogosto presega ustaljene oblike tudi z vključevanjem drugih umetniških praks, s čimer fotografija pridobiva lastnosti prostorskih razsežnosti instalacije. Poudarjena je vloga fotografije, ki se nahaja med reprezentacijo in participacijo, kar opredeljuje podobo, ki ni samo pasivni beležnik dogodkov, vezanih na preteklo, ampak je aktivna, lahko se nanaša na fizični obstoj in vpliva nanj.

Dejstvo, da v primarni funkciji razkrivanja sveta tudi fotografijo lahko definiramo kot »drugi prostor«, ki se kaže z vzpostavitvijo vrzeli med podobo in njenim pomenom, med potrjevanjem videnega in njegovo interpretacijo, pa je tretji vidik, ki ga izpostavlja razstava. Čas in prostor sta spremenljivki, nujni za obstoj fotografije, poleg tega pa utemeljujeta razmerje med fotografijo in realnostjo. V obeh je prisotna določena dvoumnost. Prostorska dvoumnost je tradicionalno tesno povezana s selektivno naravo fotografskega vida, vezanega na izbor motiva in gledišče avtorja, ki vedno predstavlja le segment sveta. Časovna pa na vrzel med trenutkom, ko je fotografija posneta, in trenutkom, ko jo gledamo. Pri tem gre za mirovanje časa na fotografiji, ki pa gledalca z miselno rekonstrukcijo prisili v časovno gibanje ter imaginarno konstruiranje. Ob tem fotografija ni več nujno vezana samo na hipnost in preteklost. Margaret Iversen, denimo, ugotavlja, da je fotografiranje mogoče razumeti kot performativno gesto, ki ni zgolj kazanje na dogodek v svetu, temveč subjektivno sledenje dogodku, ki vsebuje nenavadno premestitev samega sebe. To na novo opredeli tudi podobo, ki ni več vezana le na hipni trenutek in pretekli čas, ki je minil, ampak bolj usmerjena v prihodnost, v razširjen občutek časa, v njegovo akumulacijo ali razrez. V tem se nakazuje prelom s tradicionalnim časom, na kar Foucault naveže lastnosti heterotopije ali v tem primeru heterohronije. Kontekst performativne fotografija pokaže, kako lahko fotografije hkrati delujejo kot dokumentarne, realistične, inscenirane, subjektivne in pripovedne.

S konceptom kopičenja časa v prostoru je povezan tudi poseben projekt na razstavi, ki je vezan na fond fotografske zbirke Moderne galerije. V njem sodelujejo posamezne umetnice in umetniki, ki bodo ustvarili kumulativno okolje v prostoru Paviljona, začasne in fleksibilne konstrukcije, ki s svojo zasnovo prostora znotraj prostora, razstave znotraj razstave, omogoča raziskovanje in aktivacijo zbirke. Želeni izid ni rezultat vsake posamezne razstave, ampak množica perspektiv in zornih kotov, ki se ob tem vzpostavijo v relaciji do celotne postavitve, do ustvarjalne prakse umetnikov ter do zbirke, ki ni le predmet zaključene preteklosti ali kanoničnega razumevanja, ampak aktiven element sedanjosti, ki se lahko na nov in nepričakovan način navezuje na aktualni trenutek.

Prvo razstavo del iz fotografske zbirke Moderne galerije bosta v Paviljonu predstavila umetnika Ana Zibelnik in Jakob Ganslmeier. Njun izbor temelji na fotografijah, ki so bile posnete pred skoraj stoletjem. Ob tem sta pozorna na njihov način prikazovanja idealizirane različice slovenske naravne krajine kot brezčasne in polne upanja, ki sili k razmisleku o pomenu in implikacijah krajinske fotografije danes.

Ob razstavi bo izšel katalog z besediloma Toma Staniča »Fototopija« in Lydie Matthews »Premik – vendar od kod in kam?« ter prispevki o umetnikih Esada Babačića, Mihe Colnerja, Hane Čeferin, Busre Erkara, A. K., Miroslava Karića, Lucije Klauž, Ajde Ane Kocutar, Neže Kokol, Špele Pipan, Tjaše Pogačar & Jona Derganca, Amile Puzić, Urške Savič, Bertama Selima, Nine Skumavc, Gorana Trbuljaka, Aleksandre Vajd, Pietra Vermeulena in Dimitrija Mlekuža Vrhovnika.