Nika Erjavec
(ne)stvarnost, 2024
intermedijska instalacija
pvc strešna kritina, vibracijski zvočnik, zvok, razni gradbeni materiali, pvc pena, predelani masažni vibratorji in motorji, mikrokrmilniki, senzorji gibanja, led luči, suhe rastline
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM
Odprtje razstave in predstavitev umetnice: četrtek, 19. september 2024, ob 19. uri
Trajanje razstave: 19. september – 25. november 2024
Kustosinja razstave je Ana Mizerit.
Ko govorimo o naravi v mestu, pomislimo na skrbno načrtovano in estetsko urejeno zelenje. Poleg njega pa se vedno nahaja tudi spregledano območje, povezano s posthumanističnimi območji, ki jih je človek izkoristil in uničil. Ta območja je težko opredeliti – gre za obrobja, opuščena območja ali kraje, ki izgubljajo funkcijo. Sive cone, ki si jih narava vzame nazaj in v katerih ustvarja nova okolja in nove pogoje za svojo obnovo. V tej situaciji umetnica Nika Erjavec nadaljuje serijo raziskovalno-eksperimentalnega projekta, ki se veže na »novo« divjo naravo, ki hitro zapolnjuje vrzeli teh izpraznjenih prostorov in ustvarja tako imenovano četrto krajino. Preko prostorskih relacij, ki jih tvorijo objekti iz izbranih materialov, gradi telesno izkušnjo, sestavljeno iz različnih čutnih dražljajev, predvsem z raziskovanjem razsežnosti vibracije, svetlobe in zvoka kot sodobnih kiparskih medijev, v katerih obravnava večplastnost problema, tj. sodobne družbeno-okoljske krize.
Njena osredotočenost na objektno usmerjeno ontologijo, preko katere vzpostavlja materialno asociativno polje, se kaže v izboru banalnih, potrošnih in vsakdanjih ready-madeov, tudi zvočnih, s katerimi vzpostavlja direktno povezavo z našo potrošno, k ustvarjanju potreb naravnano predmetno kulturo. Med elementi, ki jih uporabi v instalaciji, so različni surovi začasni gradbeni materiali, ki jih kombinira s predmeti udobja ter z naravnimi materiali, suhimi rastlinami, nabranimi v različnih območjih degradiranih in zapuščenih urbanih prostorov, kot so gradbene jame, zapuščene zelenice, prostori ob cestah in železnicah, kjer rastejo sinantropne in tujerodne invazivne vrste.
Mehanizmi igrač in druge elektronske komponente, s katerimi umetnica opremi predmete, pa tudi njena osredotočenost na percepcijo, ki ni le vizualna, ampak tudi zvočna in vibracijska, potencirajo visceralno občutje, ki na telo vpliva neposredno in brez konsenza. Vibriranje oziroma trepetanje podobe, s katerim se nam vidno izmika, prehitro utripanje svetlobe, ki razkrije skriti barvni spekter, in nenadne zareze zvoka v prostor opozarjajo na nevidno in hiperobjektno z izzivanjem meja naših zaznav. To naredijo preko materialne snovi, ki jo potrebujejo za svoj pretok. Z njihovo uporabo umetnica poskrbi, da te objekte zaznavamo kot vitalne elemente, ki spodbujajo aktivno moč stvari z ustvarjanjem dramatičnih in subtilnih učinkov. V tem postavitev deluje kot aktivna, od življenja utripajoča snov, kot vibrant matter, kot jo v svojem delu opisuje Jane Bennett.[1] Stvari postanejo »stvari« z »močjo stvari«, preko njih se oblikuje politika ekologije. Rastline in predmeti se v galerijskem prostoru premikajo, združujejo in sestavljajo, hkrati pa premikajo tudi nas.
-----------------------------------------------------
Intermedijska umetnica Nika Erjavec (1994) je magistrirala na oddelku za kiparstvo in diplomirala na oddelku za unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za serijo instalacij in hibridno umetniško raziskavo (ne)VIDNO je leta 2019 dobila Prešernovo nagrado ALUO UL. V zadnjih desetih letih je razstavljala na raznih samostojnih in skupinskih razstavah v galerijskem, urbanem in ruralnem prostoru v Sloveniji in v tujini. Priložnostno dela kot scenografka, oblikovalka rekvizitov in fotografinja v gledališču (Bronasta medalja Srbske fotografske zveze na 62. festivalu Sterijino pozorje). Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani ima v sodelovanju z Dorotejo Erhatič stalno interaktivno postavitev V/posluh. Od leta 2022 sodeluje v kuratorski in mentorski ekipi festivala Svetlobna gverila. V oktobru 2024 bo pred Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana kot stalna postavitev v zunanjem paviljonu zaživel njen interaktiven svetlobni ambient Celične pokrajine (sodelovanje Prostorož, UKCL in Forum Ljubljana).
Razstava sodi v serijo Prepih, ki je namenjena predstavitvam mlajših umetnikov in svežim idejam.
[1] Jane Bennett, Vibrant Matter, A Political Ecology of Things, Duke University Press, Durham, 2009.
