Ala Younis, Alia Farid, Basim Magdy, Essa Grayeb, Free Palestine Poster Project, KURS (Miloš Miletić & Mirjana Radovanović), Larry Achiampong, Mona Rouhana Benyamin, Nika Autor, Laboratorij zbirke umetnosti neuvrščenih držav (Omar Bsoul, Kareem Dabbah, Inji Efflatoun, Mamdouh Kashlan, Choukri Mesli, Khudhair Shakirji).
Razstava Ozvezdja mnogoterih želja je bila prvič na ogled leta 2023 v The Mosaic Rooms v Londonu. V razmislek je podajala pretekla in sedanja mesta bojev v prepletenih nedavnih zgodovinah, izhajajoč iz temeljev gibanja neuvrščenih. Problematizirala je razmerje med časom in spominom in drugače od že ustaljenih stališč zgodovine razmišljala o osebnih in kolektivnih idejah ter političnih željah, ki se znova in znova pojavljajo in odmevajo skozi čas. Razstava je nastala kot odvod serije Južna ozvezdja, ki jo je pripravila Moderna galerija leta 2019 in je bila nato predstavljena v različnih kasnejših edicijah v Gwangjuju, na Reki, v Skopju in Podgorici.
Ozvezdja mnogoterih želja: ob vzhodnem obzorju je najnovejša edicija v seriji Ozvezdij.
Osredotoča se na razmišljanja o drugih vzhodih, onkraj preteklih kolonialnih delitev, zgodovinskih narativov in političnih zavezništev. »Vzhod« je bil namreč v zgodovini vedno izmuzljiv pojem, ki se je nenehno spreminjal ali prekrival še z drugimi vzhodi, kot sta na primer Balkan in Bližnji vzhod. V devetnajstem stoletju so bili tako Orienti razdeljeni na podlagi evropocentričnosti kolonialne perspektive: Bližnji vzhod je vključeval Osmansko cesarstvo in Balkan, Daljni vzhod pa je zajemal vzhodno, severno in jugovzhodno Azijo. Pri tem je bil poudarek vedno na stereotipnem Drugem, kot si ga je Zahod vztrajno predstavljal: kot svoj nepopolno razvit antipod, evropsko breme, kot neracionalna, nasilna ljudstva z obrobja zahodnega sveta. To je bila tudi ena od pretvez, ki so jo zahodne sile uporabljale in jo še vedno uporabljajo za upravičevanje posredovanja in nadzora v teh regijah.
Vzhodi so se v desetletjih po drugi svetovni vojni v večini izvili iz primeža kolonializma, k čemur so pripomogla številna protikolonialna, antifašistična in emancipatorna gibanja, ki so ustvarjala nove politične jezike osvoboditve, temelječe na solidarnosti in skupnem boju. Skoraj vse novoosvobojene države vzhodov so postale članice gibanja neuvrščenih. A zdi se, da so nas od takrat mnoge od preteklih alternativ, kot je bilo gibanje neuvrščenih, pustile na cedilu, zavzemanje za pravice v sedanjih sistemih pa se zdi dostikrat brezplodno. Čeprav je Palestina še vedno članica gibanja neuvrščenih, ki naj bi bilo »največje mirovno gibanje v zgodovini«, gibanje ni naredilo ničesar za ustavitev genocida v Gazi. Ponovno se je izkazalo, da je gibanje neuvrščenih eno največjih političnih razočaranj v zadnjih desetletjih, saj državam članicam ni zmoglo ponuditi rešitev v njihovih bojih in tragedijah; ne v Iraku, Afganistanu, Libiji ali Siriji in ne danes v Palestini. Od gibanja so tako ostale le grandiozne zgodovinske ideje in nedokončane utopije. Vendar nam ga zaradi tega ni treba odriniti v preteklost ali ga narediti zastarelega. Če svet, ki se je poskušal zgraditi na novo, še ni prišel, pa je vredno še naprej poskušati v tej smeri.
Dela na razstavi Ozvezdja mnogoterih želja: ob vzhodnem obzorju se tako ne spominjajo nostalgično stvari, ki so se izgubile v tokovih zgodovine, ampak zahtevajo in iščejo alternativne poti, omrežja in ozvezdja. V dialogu med arhivskim gradivom, obstoječimi in sodobnimi deli raziskujejo pretekle imaginarije in besede, ki jih je šele treba udejanjiti, sledijo skupnim izkušnjam, razmišljajo o odnosih in mejah, ki so bile medtem razpuščene ali pa se še vedno premeščajo. Prepletena s poetičnimi intervencijami se dela gibljejo po neuspehih in absurdnostih, tesnobi in solidarnosti ter upanju in odporu. Pri tem pa v središče postavljajo ravno mnogotere vzhode, njihove zgodovine, pripovedi o izgradnjah, utopične vizije prihodnosti ter hkrati dajejo prostor tistim glasovom, ki jih v zadnjem času ni več mogoče slišati.
Dela na razstavi
Ala Younis deluje na področju umetniških instalacij, založništva in videa ter pri tem uporablja arhivsko najdeno gradivo. Njeni raziskovalni projekti združujejo osebne pripovedi s kolektivnimi in nacionalnimi zgodovinami Bližnjega vzhoda. Umetnico zanimajo korenine in razvoj sodobne arabske identitete, tako politične kot družbene. V Načrtu za Bagdad z okolico (2015) raziskuje ideološke povezave iraških stavb in spomenikov, v Uprizoritvi (2017–24) pa se osredotoča na oblike, ki jih prevzema telo, ko podpira druga telesa, naracije ali izkaze moči; negotovi teren med performativnim dejanjem in ustvarjalnimi dokazi zgodovinskih dogodkov.
Mezquita de Hatillo (Portoriko), 2014, je zgodnja izvedba dela, ki ga je Alia Farid začela leta 2013 in v katerem sledi arabskim in južnoazijskim migracijam v Latinsko Ameriko in na Karibe. Na osnovi dialogov s skupnostmi diaspore Farid pričara pokrajino nadnacionalnih prostorov, upodobljeno kot različne tkanine.
V projektu UAR – Utopična arabska republika, (od 2023 – v trajanju) Essa Grayeb predstavlja del svojega dolgoletnega raziskovanja materialnih in vizualnih reprezentacij UAR, »Združene arabske republike«. Ta unija je dala doktrini in sentimentu »arabskega naroda« nekakšno otipljivo resničnost. Ker je bil eden njenih glavnih ciljev doseči nekakšno vsearabsko solidarnost, je sledilo veliko razočaranj.
Obzornik 242 – Sončne proge (2023) Nike Autor je poklon več kot 200.000 mladim brigadirjem in brigadirkam z vsega sveta, vključno s palestinsko brigado, ki so sodelovali pri izgradnji 242 km dolge nove železniške proge Šamac–Sarajevo v Bosni in Hercegovini leta 1947 in gradili nov, boljši svet, temelječ na drugačnih, enakopravnejših temeljih.
Lunarna pokrajina (2020) je kratek film Mone Rouhane Benyamin v obliki glasbenega videa za povprečno balado, izvedeno kot duet v arabščini med pevcem in pevko. Pesem oriše zgodbo moškega po imenu Dennis M. Hope, ki se je leta 1980 razglasil za lastnika Lune in ustanovil Lunarno ambasado, podjetje za prodajanje zemljišč na raznih planetih in lunah, ter poveže njegovo zgodbo in zgodbo režiserke – mlade Palestinke, ki živi pod izraelsko okupacijo in hrepeni po tem, da bi na kakršen koli način pomagala končati bedo svojih ljudi. Umetničin drugi video Težave v raju (2018) je disfunkcionalna situacijska komedija, ki raziskuje humor kot mehanizem za spopadanje s travmo, bolečino in tabuji, povezanimi z nakbo in izraelsko okupacijo.
Naša prazgodovinska usoda (2011), delo Basima Magdya, sestavljata jugoslovanska vojaška svetlobna panoja, na katera sta s sponkami pripeta dva velika Duraclear tiska. Na prvem z verzalkami piše »Prihodnost pripada nam«, na drugem pa je ilustracija iz enciklopedije iz šestdesetih let, ki prikazuje prazgodovinsko bitje ankilozavra, ki se približuje napajališču. Umetnik črpa reference iz oglaševanja, znanstvene fantastike, stripa in dokumentarnih oddaj o naravi, znanosti in tehnologiji.
Pismo (stran B) (2023) obravnava, kako zgodovina, imigracija in geografska ločenost afektivno vplivajo na brata, ki živita v Veliki Britaniji oziroma Gani. Film strne čas v raziskavi, kako preteklost prekinja in vpliva na sedanjost, in vključuje tako nedavne posnetke, ki jih je umetnik Larry Achiampong naredil v Gani, kot arhivske posnetke iz Muzeja afriške umetnosti: zbirke Vede in dr. Zdravka Pečarja v Beogradu.
V svoboda je nedeljiva (2023) KURS (Miloš Miletić & Mirjana Radovanović) predstavlja pesmi, nove interpretacije besedil, ki so nastale iz govorov, izrečenih na konferencah neuvrščenih, z uporabo tehnike brisanja. Pesmi služijo poudarjanju, povzemanju ali izpostavljanju manj izrazitih pomenov izvirnega besedila, njihov polni učinek pa je odvisen od interakcije med besedilom v ozadju in besedilom v ospredju.
Laboratorij zbirke umetnosti neuvrščenih držav (Marina Čelebić, Anita Ćulafić, Nađa Baković, Natalija Vujošević) je projekt, ki skuša v okviru Muzeja sodobne umetnosti Črne gore razviti sodobne raziskovalne in arhivske umetniške prakse. Zbirka hrani približno 800 umetniških del iz 56 držav, ki jih je Galerija umetnosti neuvrščenih držav pridobila v času svojega obstoja med letoma 1984 in 1995. Na razstavi so zastopani Omar Bsoul, Kareem Dabbah, Inji Efflatoun, Mamdouh Kashlan, Choukri Mesli in Khudhair Shakirji.
Free Palestine Poster Project je spletno mesto, ki deluje kot kuriran arhiv plakatov, ki jih prispevajo oblikovalci z vsega sveta. Plakate je mogoče prenesti in uporabiti za izražanje solidarnosti s Palestino. Projekt nadaljuje ustaljeno tradicijo tiska in oblikovanja kot močnih medijev za izražanje podpore protikolonialnim bojem in osvobodilnim gibanjem.
Razstava vključuje tudi arhivski material in dva posebna projekta: knjižice iz edicije Nesvrstanost i nesvrstani (Neuvrščenost in neuvrščeni), tiskane v letih 1972–1976; razglednice, poslane iz držav članic gibanja neuvrščenih v Jugoslavijo med letoma 1960 in 1980; foto album mladinskih delovnih brigad, železniška proga Šamac–Sarajevo, 1947; kratki film o Palestini Kri in solze (Krv i suze) v produkciji Filmskih novosti iz Beograda, 1970; fotografije jugoslovanske kulturno-zabavne skupine, ki je nastopala v okviru UNEF-a na Sinaju in v Gazi v letih 1959 in 1961; katalog razstave plakatov Palestina oteta i negirana domovina (Palestina, ugrabljena in zanikana domovina), Centar za kulturu i informacije Zagreba, 1979; Kartografija mednarodnih kulturnih sodelovanj Jugoslavije z državami Bližnjega vzhoda (Teja Merhar); Kronologija: odnosi med Jugoslavijo in Palestino v letih 1946–1991 (Žiga Smolič).
Kustosinji sta Bojana Piškur (Moderna galerija) in Angelina Radaković (The Mosaic Rooms).
Razstava je nastala v partnerstvu z The Mosaic Rooms, London.
