RAZSTAVA | Kako naprej?

Kako naprej?
Izbor del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalnih zbirk Moderne galerije ter posebni projekti

Muzej sodobne umetnosti Metelkova

20. 2. 2024 – 20. 2. 2025

Zbirka Arteast 2000+ je prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu. Od ustanovitve leta 2000 je zbirka zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji in, kar je morda najpomembnejše, omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju del umetnikov iz nekdanjih socialističnih držav. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), ki deluje v sklopu Moderne galerije.

Izbor del iz zbirke Arteast 2000+ v osveženi verziji postavitve zastavlja vprašanje kako naprej?. To vprašanje je ključno tudi zato, ker je bila zbirka zasnovana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so politično, gospodarsko in kulturno krajino Vzhoda bistveno preoblikovali dogodki kot razpad Sovjetske zveze in s tem konec vzhodnega bloka ter razpad Jugoslavije in z njim povezane vojne. Radikalne spremembe tistega desetletja so zarezale tako globoko, da njihove posledice čutimo še danes. Kaj je več kot trideset let po koncu hladne vojne še ostalo od ideje Vzhodne Evrope? Vzhodna Evropa je tako rekoč izginila z geopolitičnega zemljevida sveta, nadomestili pa so jo globalni Vzhod, Srednja Evropa, baltske države, jugovzhodna Evropa in zahodni Balkan. Zrušenje enega sistema (komunizma) zato, da se posnema drugega (liberalno demokracijo), je v večini regije pripeljalo do desetletij družbene neenakosti, korupcije in splošnega občutja nemoči. Zdaj lahko rečemo, da ne obstaja več le ena Vzhodna Evropa, ampak da jih je več. Zato se spreminja tudi zbirka Arteast 2000+, skladno s poudarkom na razširjenem pojmu in razumevanju Vzhoda, vzhodne umetnosti, umetnikov, umetniških kolektivov ter družbenega in političnega konteksta, ki je v zadnjem desetletju oblikoval geopolitično-družbeno-kulturni(-e) Vzhod(e).

V povezavi s tem se del razstave v pritličju ukvarja s temo vojne v Jugoslaviji, tranzicije, razpada Sovjetske zveze in konca ideje Vzhodne Evrope kot socialističnega projekta ter z njo zaznamovanih posameznikov in krajev. Obravnavane so teme družbene hierarhije in razmerij moči, države, identitete, jezika, skupnosti ter neposrednih reakcij na realnost, pa tudi kritike preteklosti in dvomov, ki jih prinaša prihodnost. V tem sklopu se v pritličju predstavljajo umetnice in umetniki Jusuf Hadžifejzović, Igor Grubić, Vlado Martek, Darinka Pop - Mitić, Dan Perjovschi, Tone Stojko, Bálint Szombathy, Škart, Jane Štravs, Slaven Tolj in Konstantin Zvezdočotov.

Nova postavitev v prvem nadstropju vključuje izbor del ženskih umetnic, katerih dela smo umestili v dva tematska sklopa: patriarhat, telo in mediji ter ideologija in vojna. V prvega smo umestili Marino Abramović, Vlasto Delimar, Allo Georgievo, Katalin Ladik in Natalio LL, v drugega pa Majo Bajević, Jenny Holzer, Sanjo Iveković, Zofio Kulik, Goranko Matić in Milico Tomić. Umetnice ne izhajajo izključno iz feminizma kot nekakšnega zavezujočega izhodišča za svoje delovanje, temveč prej iz pozicije upora proti kakršnikoli obliki oblastništva in diskriminacije, tako proti moški dominaciji nad ženskami v večinoma patriarhalnih družbah kot proti različnim oblikam militarizmov, seksizmov, nacionalizmov ter proti uničujočim posledicam kapitalizma za celotno družbo. Performansi in umetniške akcije so lahko taka dejanja neposlušnosti, ki vznemirijo utečeno razporeditev moči in zbudijo dvom o ideologiji tistih, ki so na oblasti.

Pomemben del postavitve, ki se navezuje na predhodno razstavo Stvari se skvarijo zavzema skupina OHO in njihov koncept reizma. Ohojevci govorijo o huliganski vlogi umetnosti, ki mora delovati destruktivno, če želi osvoboditi človeka iz konceptualnih spon takratne kulturne ureditve. Stvari se tako v duhu reizma osamosvojijo izpod jarma funkcionalizma in svoje odtujenosti ter v doseženi avtonomnosti funkcionirajo na ravni subjektov. Do dialoga med ljudmi in stvarmi pride, ko ljudje prosijo stvari, naj se same imenujejo. To dejanje lahko razumemo tudi kot politično izjavo v smislu, da vsakdo sme biti to, kar je. Gre za utopično osvoboditev stvari v smislu reifikacije. V sklopu postavitve je na ogled tudi kratki igrani film Revolucija (1975) v režiji pionirja slovenskega modernističnega filma Boštjana Hladnika, ki ga je posnel po stripovski predlogi Svetloba teme ohojevcev ter avtorjev Marka Pogačnika in Iztoka Geisterja - Plamna.

Tudi družbeni sistem, ki so se mu na omenjeni način upirali ohojevci, je ob propadu za seboj pustil številne spomenike, ki so nekdaj napovedovali utopijo prihajajoče družbe in s katerimi se je ohranjala identiteta in določala prihodnost. Pravzaprav so tudi spomeniki, katerih pomen se je zaradi družbenih ali političnih preobrazb spremenil, zaživeli svoje življenje, največkrat v nasprotju s svojim pogosto monumentalnim in nepremagljivim videzom. O njihovi vlogi in usodi ter mogočih alternativah umetnice in umetniki na razstavi razmišljajo na različne načine. V postavitev so vključeni Jurij Avakumov, Manca Bajec, György Galántai, Igor Grubić, Dejan Habicht, Sanja Iveković, Vladimir Kuprijanov, Siniša Labrović, David Maljković, Slavko Matković, Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec) in Novi kolektivizem. Postavitev Življenja spomenikov se navezuje na dokumentarno razstavo o spomenikih iz časa SFR Jugoslavije, povezanih z drugo svetovno vojno.

Ob razstavi sta na ogled tudi projekta: TV galerija; kronologija [Novih] Tendenc.

MG+

+MSUM

O nas

Povezave

Za medije

Odpiralni čas

SLEDI NAM

E-novice

SODELOVANJA