Foto: Manca Bajec. IGRA: SPOMENIK, 2017, igralna podloga, lesene figure, kocke, karte. Z dovoljenjem umetnice.

Stvari se skvarijo

Kustosinja: Ana Mizerit

Muzej sodobne umetnosti Metelkova

17. 6. 2023–15. 2. 2024

Zbirka Arteast 2000+ je prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu. Nanjo se navezuje trenutna postavitev, čeprav so predstavljena tudi dela od drugod. Od ustanovitve leta 2000 je zbirka zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji in, kar je morda najpomembnejše, omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov nekdanjih socialističnih držav, ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), ki deluje v sklopu Moderne galerije.

Nova postavitev izbora del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalnih zbirk z naslovom Stvari se skvarijo se nanaša na kratki igrani film Revolucija (1975) v režiji pionirja slovenskega modernističnega filma Boštjana Hladnika, ki ga je posnel po stripovski predlogi Svetloba teme ohojevcev ter avtorjev Marka Pogačnika in Iztoka Geistra - Plamna. V filmu gre, tako kot v stripu, za revolucijo stvari, ki prevzamejo nadzor nad svojim delovanjem. To naredijo tako, da v nekem trenutku prenehajo služiti svojemu namenu. Kar se ljudem, njihovim uporabnikom, ob nedelovanju stvari zazdi kot neuporaben, pokvarjen predmet, pomeni v resnici njihov upor in osvoboditev. Delovanje skupine OHO je namreč močno zaznamovano z reistično doktrino. Ta se pri ohojevcih odraža kot del širšega nezadovoljstva znotraj jugoslovanskega političnega sistema. Ohojevci govorijo o huliganski vlogi umetnosti, ki mora delovati destruktivno, če želi osvoboditi človeka iz konceptualnih spon takratne kulturne ureditve. Stvari se tako v duhu reizma osamosvojijo izpod jarma funkcionalizma in njihove odtujenosti ter v doseženi avtonomnosti funkcionirajo na ravni subjektov. Do dialoga med ljudmi in stvarmi pride, ko ljudje prosijo stvari, naj se same imenujejo. To dejanje pa lahko razumemo tudi kot politično izjavo v smislu: vsakdo sme biti to, kar je. Gre za utopično osvoboditev stvari v smislu reifikacije.

Tudi družbeni sistem, ki so se mu na omenjeni način upirali ohojevci, je ob svojem propadu za seboj pustil številne spomenike, ki so nekdaj napovedovali utopijo prihajajoče družbe in s katerimi se je ohranjala identiteta in določala prihodnost. Pravzaprav so tudi spomeniki, katerih pomen se je zaradi družbenih ali političnih sprememb spremenil, zaživeli svoje življenje, najpogosteje v nasprotju s pogosto monumentalnim in nepremagljivim videzom. Umetnice in umetniki na razstavi pa o njihovi vlogi in usodi ter mogočih alternativah razmišljajo na različne načine. Sodelujoči, vključeni v postavitev, so: Jurij Avakumov, Manca Bajec, György Galántai, Igor Grubić, Dejan Habicht, Sanja Iveković, Zofia Kulik, Vladimir Kuprijanov, Siniša Labrović, David Maljković, Slavko Matković, Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec) in Novi kolektivizem. Del postavitve, ki se nanaša na temo spomenikov, se navezuje na dokumentarno razstavo o spomenikih iz časa SFR Jugoslavije, povezanih z drugo svetovno vojno, ki je nastala v seminarju »Umetnost za skupnostno rabo« na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s sodelovanjem Moderne galerije.

Posledice razpada nekdanje skupne države Jugoslavije, kot rezultata političnih pretresov in konfliktov v zgodnjih devetdesetih letih, so bile seveda dolgoročnejše. V povezavi s tem se del razstave ukvarja s temo vojne ter z njo zaznamovanih posameznikov in krajev. Obravnavane so teme kulturne kontradikcije, družbene hierarhije in razmerij moči, države, identitete, jezika, skupnosti ter neposrednih reakcij na realnost, pa tudi kritike preteklosti in dvomov, ki jih prinaša prihodnost. V tem sklopu se z izborom del predstavljajo umetnice in umetniki: Maja Bajević, Barbara Čeferin, Jošt Franko, Jusuf Hadžifejzović, Vlado Martek, Adrian Paci, Erzen Skholloli, Mladen Stilinović, Tone Stojko, Balint Szombathy, Nebojša Šerić Šoba, Škart, Škart & Društvo mater samohranilk begunk iz Zemuna (Udruženje samohranih majki izbeglica iz Zemuna), Jane Štravs in Slaven Tolj.

Del razstave je tudi projekt Nečist, demokratičen, konkreten: projekt Westeast kustosa Sezgina Boynika, ki se osredinja na Francija Zagoričnika, enega najdejavnejših razširjevalcev eksperimentalnega pisanja za ustvaritev novega jezika v večjezični socialistični Jugoslaviji v kateri bi stvari šele imele pravico do ustreznega mesta in do svojega prave­ga imena. Ana Mizerit

Jurij Avakumov | Manca Bajec | Maja Bajević | Barbara Čeferin | Walter De Maria | Jošt Franko | György Galántai | Igor Grubić | Dejan Habicht | Jusuf Hadžifejzović | Boštjan Hladnik | Sanja Iveković | Zofia Kulik | Vladimir Kuprijanov | Siniša Labrović | David Maljković | Vlado Martek | Slavko Matković | Nečist, demokratičen, konkreten: projekt Westeast (kustos Sezgin Boynik) | Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec) | Novi kolektivizem | OHO (Marko Pogačnik, Milenko Matanović, David Nez, Andraž Šalamun, Naško Križnar, Iztok Geister, Matjaž Hanžek) | Adrian Paci | Erzen Skholloli | Mladen Stilinović | Tone Stojko | Balint Szombathy |Nebojša Šerić Šoba | Škart | Škart & Društvo mater samohranilk begunk iz Zemuna (Udruženje samohranih majki izbeglica iz Zemuna) | Jane Štravs | Slaven Tolj | Življenja spomenikov (Stojan Batič, Janez Boljka, Lojze Dolinar, Vinko Glanz, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Boris Kobe, Branko Kocmut, Fedja Košir, Edo Mihevc, Emil Navinšek, Marko Pogačnik, Karel Putrih, Edvard Ravnikar, Jakob Savinšek, Frančišek Smerdu, Ive Šubic, Marjan Tepina, Slavko Tihec, Marko Župančič)

Ob razstavi Stvari se skvarijo so na ogled tudi ti projekti:

– začasni slovenski plesni arhiv, ki je bil marca 2018 prenesen v varovanje Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju; arhivar kot posameznik vstopa v institucionalni okvir, kjer ima prostorsko in materialno podporo, hkrati pa ohranja samostojnost;

– TV galerija avtorice Dunje Blažević, ki je bila od leta 1981 avtorica videoprispevkov o sodobni umetnosti na Televiziji Beograd; gre za pomemben dokument o interdisciplinarni, družbeno angažirani umetniški in kuratorski praksi ter še danes nepresežen model konceptualne javne televizije in mesta umetnosti v njej;

– kronologija [Novih] Tendenc avtorja Darka Fritza, ki predstavlja razvoj NT, ki so se začele kot razstava na navodilih zasnovane, algoritmične, generativne umetnosti v Zagrebu leta 1961, potem pa so se razvile v mednarodno gibanje in mrežo umetnikov, galeristov, umetnostnih kritikov, zgodovinarjev in teoretikov, ki je do leta 1965 vključevala približno 250 posameznikov.