MG+MSUM

RAZSTAVA | Vaje v zbirki
28. februar–11. junij 2023
#
#
#

Vaje v zbirki  

Odprtje razstave: 28. februar 2023 ob 20. uri
 
Trajanje razstave: 28. februar do 4. junij 2023 - podaljšano do 11. junij 2023
Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) 

 

Maja Bajević, Guido Chire Balderrama*, Ana Bešlić, Jean-Marc Bustamante, Dante Buu, Jasmina Cibic, Dušan Džamonja, Róza El-Hassan, Cho Geumsoo*, Cristina Iglesias, Hristina Ivanoska, Mamdouh Kachlan*, Anish Kapoor, Liliane Karnouk*, Ivan Kožarić, Petar Lubarda, Jelena Micić, Rafikun Nabi*, S. Nandagopal*, Rabab Nemr*, neznani avtor iz Indonezije*, neznani avtor iz Palestine*, neznani avtor iz Zambije*, Agnes Clara Ovando-Sanz de Franck*, Saleh Reda*, Naima El Shishiny*, Erzen Shkololli, Shukriya*, Gazbia Sirry*, Maja Smrekar, Ilija Šoškić, Marino Tartaglia, Ivor Thom*, Hambis Tsangaris*, Urad za dokumentarno vezenje, Lazar Vujaklija. 

Kustosinja: Bojana Piškur 

* V sodelovanju z Laboratorijem zbirke umetnosti neuvrščenih držav Centra sodobne umetnosti Črne gore (Marina Čelebić, Anita Ćulafić, Nađa Baković, Natalija Vujošević).

 
Razstava Vaje v zbirki izhaja iz razmišljanja o zbirkah in njihovih postavitvah. Napeljuje na idejo, da umetniška dela in posledično njihove postavitve niso nekaj statičnega ali trajnega, nekaj, kar bi dajalo zgolj enostranske pomene in načine gledanja, temveč je treba o delih razmišljati vedno na novo, v različnih postavitvah, odnosih in konceptih. Z drugimi besedami: z zbirko je treba vaditi. V zadnjem desetletju so razprave o zbirkah in njihovih postavitvah postale pomemben del sodobnih muzeoloških praks. Pri tem seveda ni dovolj govoriti samo o spremembah njihovih formalnih in konceptualnih zasnov, temveč je treba pogledati tudi nazaj, natančneje v njihovo zgodovino: kakšni mehanizmi so privedli do formiranja neke zbirke, katere metodologije so se pri tem uporabljale, kakšno vlogo so igrale finančne spodbude? Zbiranje namreč ni nevtralen proces, temveč je vezan na različne kulturne politike, ki so povečini odraz ideologij nekega časa.  

Zgodovinsko gledano je muzej, posledično pa tudi njegove zbirke, povezan z razsvetljenstvom, z idejo, da so umetniška dela in znanje o njih namenjena vsem, in ne zgolj aristokratski in cerkveni eliti. A tudi te ideje imajo svoje temne plati; predvsem kolonializem je mnogim zahodnim muzejem omogočil pridobitev številnih (umetniških) predmetov iz (nekdanjih) kolonij. To pa je bilo skoraj vedno nasilno dejanje in hkrati konstitutiven del procesa pridobivanja takratnih nezahodnih muzejskih zbirk. Šele v zadnjih desetletjih se je pospešeno začelo odvijati vračanje umetniških del v njihove izvorne prostore ali skupnosti. A sam proces restitucije za neki muzej še ni dovolj; treba je dekolonizirati tudi védenje samo in pri tem vključiti različne perspektive, narative in zgodovine; mnogi od teh so bili v zgodovini namreč prezrti. Prav tako se je že pred časom začela dekonstrukcija ne zgolj ideje univerzalnega muzeja, temelječega na pozicijah moči, neskončnega akumuliranja umetniških del od vsepovsod in pokroviteljskega definiranja »drugega« in »druge«, temveč tudi univerzalnega znanja, ki je proizvod teh »imperialnih institucij«.

Muzeji v nezahodnih delih sveta se z idejo zbirk in dekolonizacije ukvarjajo drugače, predvsem z razmislekom o tem, kako lokalne zgodovine in specifične umetniške izraze postaviti ob bok zahodnim, a na način, ki bo omogočal enakopraven dialog in odpravo »epistemičnega kolonializma«. Primer iz naše regije je pionirska mednarodna zbirka Arteast 2000+, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu in ki jo je konec devetdesetih let v Moderni galeriji zasnovala Zdenka Badovinac.

Prva postavitev zbirke leta 2000 v nekdanji vojašnici Jugoslovanske ljudske armade, v kateri je danes Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), je nosila naslov Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Enajst let kasneje smo pripravili najprej prvotno, v naslednjih letih pa še osem, postavitev iz zbirke z naslovom Sedanjost in prisotnost; postavitev se je delno spreminjala v smislu posebnega koncepta »ponavljanja«, z naslovi kot so Ulica, Mikropolitične situacije, Instaliraj se!, Čas intimnih odločitev itd. Zbirko smo še večkrat predstavili v različnih razstavnih postavitvah tako v +MSUM-u kot v tujini.

Tokratna, razširjena postavitev del iz zbirk je sestavljena iz treh delov oziroma treh »vaj« v zbirkah s poudarkom na mednarodni zbirki Moderne galerije.

V prvem delu razstave se osredotočamo na kulturno diplomacijo nekdanje Jugoslavije, na medrepubliške prevzeme in izmenjave ter na darila oziroma donacije umetniških del. V Moderni galeriji je bila po drugi svetovni vojni na ta način pridobljena manjša zbirka jugoslovanskih avtorjev. Posebno mesto v tem poglavju razstave je posvečeno kulturni diplomaciji Jugoslavije in neuvrščenih držav, ki je intenzivno potekala predvsem od začetka šestdesetih do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Rezultat teh prizadevanj je bila med drugim leta 1984 v Titogradu ustanovljena Galerija umetnosti neuvrščenih držav »Josip Broz Tito«, ki danes deluje v okviru Centra za sodobno umetnost Črne gore oziroma njegovega Laboratorija zbirke umetnosti neuvrščenih držav. Sodoben akcent historičnim dosežkom nekdanje kulturne diplomacije daje delo Darilo Jasmine Cibic iz leta 2021. 

Drugi del razstave predstavlja zbirka Arteast 2000+ oziroma kiparska dela iz devetdesetih let takrat najvidnejših avtorjev in avtoric iz mednarodnega prostora, ki predstavljajo začetek te zbirke in se navezujejo na idejo vzhodnoevropske zbirke v dialogu z zahodnimi deli. Dela so bila odkupljena večinoma s samostojnih razstav teh umetnikov in umetnic v Mali galeriji, takratnem razstavnem prostoru Moderne galerije. 

Tretji del razstave predstavljajo dela, ki so bila odkupljena za mednarodno zbirko Arteast 2000+ v zadnjih letih, in dela, ki na neki način nakazujejo linijo, po kateri bi se ta zbirka lahko oblikovala v prihodnje. Gre za umetnice in umetnike mlajše ali srednje generacije z območja nekdanje Jugoslavije, tematika del pa je večinoma delo umetnice s poudarkom na (tradicionalnih) ročnih delih, kaj ta povratek k ročnemu pomeni za današnji čas (položaj žensk v družbi, patriarhat, neplačano delo, tradicija – sodobnost) in kakšne drugačne zgodovine in zgodbe nam ta ročna dela pripovedujejo.

 

Foto:
1) Urad za dokumentarno vezenje: Krog dokumentarnega vezenja, 2013–2014.  Z dovoljenjem: Urad za dokumentarno vezenje
2) Róza El-Hassan: Napeti stol, 1995. Moderna galerija. Foto: Dejan Habicht  
3) Neznani avtor iz Zambije (Laboratorij zbirke umetnosti neuvrščenih držav). Z dovoljenjem Centra sodobne umetnosti Črne gore. Foto: Nataša Geleva