Marijan Tršar je bil vsestranska osebnost, ki je bila razpeta med ustvarjalnimi zvrstmi, povezovala likovno ustvarjalnost in kritiko s teorijo ter umetniško besedo in je vse védenje o umetnosti in poznavanje sveta prežarjala z nemirnim osebnostnim ognjem. Vsa ta zanimanja so izhajala s svojim nenehnim ustvarjalnim iskanjem in jasnimi načeli iz žarišča njegovega najbolj osebnega življenja in so se vanj iztekala s svojimi ustvarjalnimi dosežki in življenjskimi spoznanji.
Umetnik je bil izjemno izobražen in hkrati eruptiven, z življenjskim erosom prepojen človek, nihajoč med urejajočim razumom in strastnim čustvom. Bil je meditativna in hkrati pesniška narava, s prirojeno spretnostjo pa je zgodaj obvladoval grafične tehnike in risarsko veščino. Med vojno je obiskoval Goršetovo zasebno šolo in se zasebno izpopolnjeval pri Božidarju Jakcu, ki ga je usmeril v grafično kontrastnost in risarsko virtuoznost, s katero je dinamično prestrezal nemir v človeku in utripanje mestnih ulic in narave. Kot prijatelj pesnika Franceta Balantiča, v katerega krogu se je duhovno oblikoval, je sugestivno ilustriral njegov bibliofilsko izdani ekstatični sonetni venec V ognju groze plapolam; te njegove lesoreze je prodorno označil že njegov somišljenik Emilijan Cevc. V svojih grafičnih prepesnitvah je Tršar predano prisluhnil pesnikovi alegoričnosti, predvsem pa se je vživel v dramatično ekspresivnost, enako značilno tudi zanj.
Po vojni se je vpisal na umetnostno zgodovino, a si v tedanjih razmerah niti ni upal diplomirati, in hkrati zaključil študij slikarstva ter poslej deloval kot pedagog. V slikarstvu in grafiki pa se je kmalu odtrgal od izročila ter v prizadevanju za nov, času ustreznejši izraz prestopil iz ekspresivnega realizma v nov svet radikalnejših linearnih stilizacij, ki sta ga vzpostavljali poudarjena konstrukcija in oblikovna deformacija kot nosilka krčevitejšega psihičnega občutenja, za katero si je prizadeval. S tem se je oddaljil od jakčevskega lirizma v robustnejšo prvinskost, ki je najbrž ustrezala njegovemu hlastnemu značaju, ter se odvračal od vsakršne sladkobnosti, kajti vse bolj ga je pritegovala notranja resnica predmetnega in človeškega obstoja, izražena z zveriženostjo oblik.
Najznačilneje se je izrazil v seriji trpko občutenih portretov, največ trboveljskih dijakov, ki jih je sam pozneje redno označeval kot »rouaultovske«, ter v izraznih podobah tamkajšnje revirske krajine, kakršno so nekdaj postavili v naš likovni motivni repertoar že ekspresionisti. S takimi deli je v prvi polovici petdesetih let nastopal kot član skupine mladih ustvarjalcev Grupa 53, s katero se je seznanila tudi tedanja širša jugoslovanska javnost, sicer pa je s premišljujočimi očmi nadziral prijeme in ustvarjalne možnosti zasavskih in sorodnih jim umetnikov, ki so pričeli sodelovati tudi na tedaj nastajajočih likovnih kolonijah. Ker so številni od njih iskali opore v postkubistično krajinarski šoli Andréa Lhota in si hkrati prizadevali za izražanje pristno slovenskega občutenja, se je kot premišljevalec intenzivno posvečal tudi tem vprašanjem in tovrstnim umetnikom, posebno Marjanu Dovjaku. O njih je tudi pisal in pogosto razpravljal, ob Dovjaku pa se je spraševal o njegovem resigniranem spoznanju, da bi bolje storil, ko bi slikal, ne da bi toliko razpravljal in teoretiziral. Ta dilema je mučila tudi Tršarja samega, tako kot najbrž tudi slikarja in likovnega teoretika Milana Butino, ki mu je bil do smrti zvest prijatelj, a se je ne glede na tovrstno protislovnost obojemu dolgo prepuščal enako strastno in odgovorno.
Nov ustvarjalni vrh je dosegel po začetku šestdesetih let v konsistentnih grafičnih ciklih Elementi Vrsarja in Kamnoseška znamenja, navdihnjenih ob formah rudimentarnih vrsarskih arhitektonskih elementov, ki jih je dopolnil s patinirano zamolklo barvitostjo, in jih z uporabo izvirne tehnike lotanja sintetiziral v prvinsko izrazne avtonomne likovne oblike z arhaičnim pridihom in se tako izrazito vključil tudi v prizadevanja tedaj odmevne t. i. ljubljanske grafične šole. A vendar se je vse bolj postavljal v senco bolj uveljavljenih in uveljavljajočih se slikarjev kot njihov spremljevalec in interpret. Vse bolj je namreč izstopal kot pisec in likovni kritik, ki je očitno manj mislil nase kot na to, da je poklican predstavljati kvalitete in pomen ustvarjalnih kolegov, posebej mlajših, kot sta bila Janez Bernik ali Andrej Jemec, pa za tedanji čas značilnih pojavov, kakršen je bil Jože Tisnikar, ki ga je razpoznal kot resničnega prvinskega umetnika zunaj kvalifikatorjev tedaj modne naivnosti, sugestivno pa je predstavil tudi svojega profesorja Franceta Miheliča, Staneta Kregarja in še koga.
Pri tem je svoj prijem bolj kot na umetnostnozgodovinskem izročilu utemeljil na lastni ustvarjalni izkušnji in avtentičnem odnosu do ustvarjalnosti, posebno do pojmovanja likovnih prvin, na katerih temelji učinek slike. Zato je umetnine formalno razčlenjal in razbiral njihova razmerja in strukturo. Forma z barvo je bila zanj nosilka ustvarjalnega izraza, tako kot že za Kandinskega in tudi naše ekspresioniste, zato je kot razlagalec temeljil na njeni analizi, medtem ko je za umetnostnozgodovinske metode menil, da spregledujejo likovne značilnosti umetnin.
Ob tem pa je zmogel sugestivno izrekati svoje poglede, občutenja in spoznanja tudi s svojo literarno nadarjenostjo, kajti ob vsem poznavanju likovnih zakonitosti in likovne teorije se je vedno zavedal in je izrecno trdil, da je bistvo umetnosti racionalno nepojasnljiva »uročnost« in da je lahko likovno delo, ki formalno ustreza vsem likovnim principom, neizrazito ali prazno, medtem ko lahko sugestivno učinkujejo tudi dela, pri katerih je lahko marsikaj v formalnem neskladju. V njegovem značilnem izrazoslovju pa je navzoča še kakšna sorodno »literarizirana« terminološka specifičnost. Zato je bil v svoji kompleksnosti po svoje na videz tudi protisloven, vendar je bil razpet med nasprotja, ki jih je modro usklajal, ker je zmogel vse stvari v vsaki situaciji tudi izkušenjsko in intelektualno presojati. Tako je razumel, da je Božidar Jakac, ki je po vojni pritegnil na likovno akademijo za predavatelja Edvarda Ravnikarja, istega profesorja tudi odslovil, ker je videl, kako so se študentje, ki realističnega slikanja niso obvladali, izgovarjali nanj, češ da jih s svojim opozarjanjem na arhaično umetnost usmerja v neznanje. Tršar pa je ob vsem znanju vsak odmik od klasičnega izročila racionalno in zgodovinsko utemeljil ter ga dojel kot nujnost, ob tem ko si je hkrati prizadeval, da bi slikal prvinsko kot otrok, in se je zato rad poglabljal tudi v otroško likovno izraznost in psiho ter se ob tem uveljavljal tudi kot mladinski pisatelj. V osnovi se je zanašal na instinkt ali dojemljivost in je tudi sočasne kritike presojal predvsem glede nanjo, hkrati pa je zaupal v prodorno moč likovne teorije, ki se ji je tudi študijsko posvetil.
Ker kot slikar v Ljubljani ni mogel študirati umetnostne zgodovine, je napisal magistrsko delo, ki dosega kvečjemu višjo raven od današnjih disertacij, v Beogradu pri profesorju Trifunoviću. Več kot značilno je, da je v njem preučil delo in poglede Vasilija Kandinskega, čigar spise je tudi prevedel. Z njegovim delom in pogledom pa je bil tako prežet, da se je, zajemajoč iz teh izkušenj, ob pojasnjevanju kakršnegakoli vprašanja lahko ob sleherni priložnosti že kar mimogrede vedno skliceval tudi nanj.
Marijan Tršar je bil v svoji suverenosti dojemljiv za argumente prav kot goba, ki je vsrkavala izkušnje življenja in umetnosti, sodobnega časa in zgodovine, in, oplojena z njimi, iztiskala v svoje ustvarjalne plodove predvsem sámo sebe, bodisi v svoji kompleksnosti ali le v posameznih obrisih. Ko je po vojni tudi on kopiral srednjeveške freske, je meditiral o življenju, se vživljal v stare mojstre in rezultat tega zgostil v knjigo Kopist in samota, in tudi sicer si je dlje časa sproti zapisoval vsakovrstna opažanja, vtise in dileme, vse analiziral in tuhtal tudi o metafizičnih vprašanjih, prisluškoval utripom med gledanjem umetnin in skušal dojeti njihovo bistvo, ki ga je začutil in skušal razložiti. Vsa študijska potovanja so se mu prerodila v potopise, prežete z meditiranjem, tako kot na poti po Danskem ali po pariških galerijah, vsa »nedejavnost« (harmonije barv je analiziral celo med plavanjem v morju) pa v bogastvo premišljanj o barvah na paleti.
Ob vsej argumentaciji je tudi pri pisanju o umetnikih vedno izstopal z osebnostno noto ter združeval likovni pogled z védenjem in poznavanjem teorije in zgodovine. Ko je za zbirko Znameniti Slovenci napisal monografijo o Antonu Ažbetu, je na primer vprašanje njegove slikarske metode kot slikar reševal kar z lastnim eksperimentom oziroma preverjanjem opisov in učinkov njegovega slikarskega načina. Kot pedagog pa je bil po delu v osnovni šoli in Pionirskem domu zasluženo sprejet na likovno akademijo, kjer je s svojo vsestransko klasično izobraženostjo lahko zapolnil kar več predmetov. S svojo osebnostno karizmatičnostjo in očetovsko naklonjenostjo mladini je postal profesor, ki ni bil navzoč le z ustvarjalno prezenco, marveč je vedel tudi marsikaj izvrstno besedno pojasniti. Ob svojih vsestranskih izkušnjah je lahko zato posebej pisal tudi o umetnostnih tehnikah ali zasebnih šolah pa tudi o povojnem študiju na ljubljanski akademiji.
Marijan Tršar je postal v kulturni zavesti kot vsestranska ustvarjalna osebnost sprva predvsem pomemben pisec, posebej nepogrešljiv za obravnavane slikarje, kot vzneseno govoreč nepozaben razlagalec pa tudi za obiskovalce razstav, po katerih je vselej z veseljem vodil. Kot mentor in neuradni zasebni pedagog je bil pripravljen na sleherno pomoč, kot usmerjevalec pa je intenzivno sodeloval tudi pri delu Lojzeta Gostiše, s katerim sta si v življenju požrtvovalno pomagala, in je ob njegovem vztrajnem preučevanju Miheliča tako rekoč tudi on neformalno doktoriral.
Tako je ostajal v prostem času cela desetletja razpet med slikanjem in pisanjem. Kadar dlje časa ni mogel slikati, se je, prepričan o nujnosti ustvarjalne kontinuitete, vračal k že rešenim ali nakazanim likovnim problemom in se po najdaljšem predahu začasno vrnil celo k barvitemu krajinskemu realizmu. Zato je v svoji oblikovni razpetosti njegov opus, ob vsem sklicevanju na zanj konstrukcijsko merodajnega Cézanna in izraznost oblik Kandinskega, navzven razumljivo heterogen, česar si, kritičen do ustvarjalcev, ki so se pričeli rutinsko ponavljati, sam umetnik ni štel za slabost. Po nenehnem iskanju med konstrukcijo in izraznostjo motivov pa se je vživljal tudi v vse bolj ritmično razgibano organsko krožno zaobljeno formo ter z njenim osamosvajanjem zasnoval vrsto ciklov, ki jih je skupaj z vsemi poprejšnjimi v monografiji tudi sam razbral in teoretsko pojasnil. Tršarjeva monografija pa je nastala šele po umetnikovi jubilejni razstavi ob njegovi 70-letnici, na kateri se je ustvarjalec prvič celovito javno predstavil in se takrat ob naklonjenih spodbudah odločil, da mora nujno dati prednost slikarstvu pred pisanjem. Dotlej in zatem pa je napisal ali objavil vsaj še romaneskne spomine na vojni čas in izdal mladostne pesmi, spominjanja in satire, tako da je postal različno navzoč med ljudmi iz več kulturnih svetov oziroma področij.
Vse Tršarjevo življenje je nihalo med nasprotji, katerih napetost se je izravnavala v podobo, v kateri je monolitno enovitost preglašala osebnostna vsestranskost. Očitno pa je nazadnje občutil, da mora nadomestiti zamujeno in ustvarjalno pohiteti, zato se mu je v vse bolj stopnjevani ustvarjalni hlastnosti postopoma razkril zelo nagel ustvarjalni način, pri katerem je barvo na ravno položeni osnovi z njenim postopnim premikanjem usmerjal v prelivanje in jo z dodatnimi posegi kompozicijsko reguliral, celota pa se mu je izoblikovala tudi s sugestivno izrabo naključij. Nad prividi, ki so se mu tako prikazovali pred očmi, je postajal celo sam začuden in navdušen, a je aluzivnost v njihovi abstraktnosti vendar znal tudi vselej vsebinsko pojasniti in iz nje razbrati celo notranjo nujnost.
V času po slovenski pomladi in državni osamosvojitvi, ko se je lahko tudi navzven docela sprostil, so se mu v podobah roških pragozdov nad rodnimi Dolenjskimi Toplicami skozi segmente barvnih nanosov in oblik pričele razkrivati tudi lobanje pobitih sorojakov in duhovni prividi, prisluhi in razsevki njihove nevidne vsenavzočnosti. Vsa njegova domišljija, ki se ji je prepuščal in jo usmerjal, pa je stihijsko privrela iz njegovih nekdaj prisilno zatajevanih doživetij in iz podzavesti. Zato je v seriji barvitih ciklov doživel svojo strastno izpolnitev, ki je zanj pomenila življenjsko osvoboditev in s tem popolno samouresničitev, docela ne glede na to, ali gledamo vrh njegovih dosežkov v povojnih izraznih portretih, v grafičnem vrsarskem ciklu ali v barvitem, modro-rdeče-zelenem dominiranju naključij, ki jih povezuje predvsem vse do zlate ezoteričnosti segajoča barvna intenzivnost. Priznanje vseh ustvarjalnih uspehov pred državno osamosvojitvijo pa je praviloma dočakal šele z opazno zamudo.
Marijan Tršar je bil kot osebnost med nami v vseh pogledih poseben fenomen. Bil je človek raznovrstnih talentov, ki je vse sproti razčlenjeval in želel biti hkrati prvinsko neposreden, delujoč globinsko in brez misli, in je s soočanjem teh načel in z menjavanjem dejavnosti ves čas celo samega sebe prehiteval. Želel je biti z vsem na tekočem, a je izvrstno poznal tudi preteklost in se ves čas poglabljal vase in v druge umetnike, ki jim je hvalevredno služil. Spričo umetniških prijateljev, ki jih je občudoval, je bil celo vse preveč nesamozavesten, dokler ni celo skozi pronicanje v njihove skrivnosti nazadnje »odkril« in izvirno vzpostavil tudi samega sebe.
Ob tem ko je bila njegova dejavnost razvejana na več področij, je bil v osebnostnem jedru hkrati nerazdružljiv, saj je v vse, kar je počel, vtiskoval celotnega samega sebe ali vsaj enega izmed izpostavljenih delov svoje osebnosti, tistega, ki mu je tedaj najbolj zaupal. Razpet med sabo, svojo zavestjo in podzavestjo, in med umetnostjo, ki jo je ustvarjal in presojal, je bil nenehno dejaven in presojajoč. Bil je živ utrip misli, duha in srca, analitik in sintetik ter celo eshatolog, ki se ni nikoli bal govoriti o večno izmuzljivi nam lepoti ali o božjih prvinah ustvarjalnosti in življenja ter o nujnosti ustvarjalne ljubezni. Prvo knjigo kritik je celo naslovil kot Romanje za poustvarjeno lepoto, ker je hodil za njo in ustvarjalnimi spoznanji kot Tomaž Kempčan za Kristusom.
Za njegovim le navzven strogim obličjem je bílo srce, ki se je znalo raznežiti ob lepoti, tudi če je bila zaradi izraznosti videti navzven grda ali oglato groba. Bil je predan ljubitelj in poznavalec, popotnik in samotar, ki nas s svojim delom nagovarja in spodbuja k spraševanju ne le o slikarskem mišljenju in čustvovanju, ampak tudi o človeških nraveh in slovenski zgodovinski usodi, v katere najbolj zlovešče brezno je v Teharjah nekdaj zrl tudi sam in jo je nazadnje po vseh svojih močeh ustvarjalno poveličal kot pričevalec in umetnik. Morda pa je bilo njegovo življenje prav zato, ker je bilo v nenehnem snovanju tako razpršeno, še toliko bolj polno, intenzivno in zagotovo bolj vseobsežno in zato toliko bolj bogato, četudi je živo ne le v delih, umetniških artefaktih, marveč tudi v impulzih njegove duhovne navzočnosti, ki so jih številni ljubitelji umetnosti vsrkavali in jih vsrkavajo s poslušanjem in branjem.
Z vsem tem, z osredotočenostjo svoje osebnosti, ki jo je le navzven razvejil na več izraznih področij, je bil Marijan Tršar hkrati ob strani in v središču našega umetnostnega življenja, odvisno od vidikov, s katerih gledamo nanj. Vsekakor pa je bil kot povsem edinstvena osebnost njegov dragocen apostol, zato spomin nanj sto let po njegovem rojstvu še vedno ne le živi, marveč s stopnjevanim tudi študijskim zanimanjem za njegovo delovanje vse bolj oživlja in se razrašča.
Vir: Milček Komelj, Ustvarjalni eros Marijana Tršarja, Mislim barve, Agencija Katapult, Društvo Mohorjeva družba, 2022.
