Eduard Constantin, Avtoportret: Pohodništvo v mestu, digitalne fotografije, 2020

Virusni avtoportreti

Spletna razstava

15. maj 2020 — 31. december 2020

Koncept

Zdenka Badovinac

Kustosi, ki so izbrali umetnike

Afiaty Riksa, Zdenka Badovinac, Jekaterina Degot, Tandazani Dhlakama, Galit Eilat, Charles Esche, iLiana Fokianaki, Boris Groys, Hou Hanru, Vít Havránek, Koyo Kouoh, Pablo Lafuente, Tammy Langtry, Maria Lind, Nataša Petrešin-Bachelez, Bojana Piškur, Tjaša Pogačar, Igor Španjol, Mabel Tapia, Christine Tohme, Abhijan Toto, Jelena Vesić, Raluca Voinea, WHW

Umetniki

Julian Togar Abraham, Mounira Al Solh, Maria Thereza Alves, Nika Autor, Gaain Baahc, Babi Badalov, Djordje Balmazović, Denilson Baniwa, Jože Barši, Marko Batista, Richard Bell, Mona Benyamin, Olivia Botha, Sergej Bratkov, Tony Chakar, Olga Černiševa, Virginia Chihota, nora chipaumire in Ari Marcopoulos, Claudiu Cobilanschi, Eduard Constantin, Anna Daucikova, Državljanska akcija, Jimmie Durham, Germano Dushá, Goran Đorđević, Lenka Đorojević, Ali Eyal, Vadim Fiškin, Jule Flierl, Andreas Maria Fohr, Jošt Franko, Quinsy Gario, Noa Giniger, Igor Grubić, Jusuf Hadžifejzović, Nika Ham, Michal Heiman, Thomas Hirschhorn, Maja Hodošček, Ištvan Išt Huzjan, Siniša Ilić, IRWIN, Iman Issa, Sanja Iveković, Janez Janša & Janez Janša & Janez Janša, Admire Kamudzengere, Mahmoud Khaled, Jure Kastelic, Olivia Hyunsin Kim/ddanddarakim, Kladnik&Neon, Staš Kleindienst, Meiro Koizumi, Jiří Kovanda, Nina Koželj, Andreja Kulunčić, Matts Leiderstam, Cristiano Lenhardt, Anna López Luna, Mihail Maksimov, Tuan Mami, Agrippina R. Manhattan, Dalibor Martinis, Olivia Mihaltianu, Albina Mohrjakova, Naeem Mohaiemen, Tanja Muravskaja, Jekaterina Muromceva, Sarah Naqvi, Toos Nijssen, Octora, Ahmet Öğüt, Dimitry Orlač, Ernesto Oroza, Pavel Otdelnov, Prabhakar Pachpute, Iza Pavlina, Vesna Pavlović in Vladimir Jerić Vlidi, Yan Pei-Ming, Juan Pérez Agirregoikoa, Dan Perjovschi, Borut Peterlin, Raluca Popa, Tabita Rezaire, Sallisa Rosa, María Ruido, Jeffrey Shaw, Simona in Ramona (aka Claude in Dersch), Buhlebezwe Siwani, Maja Smrekar, Société Réaliste, Jonas Staal, Ayesha Sultana, Andrej Škufca, Igor Štromajer, Milica Tomić, Isola Tong, Isaac Chong Wai, Otty Widasari, Lin Yilin, Madalina Zaharia, Dion Zeqiri, Arsenij Žiljajev

Urednica spletne razstave

Ida Hiršenfelder

Spletno razstavo Virusni avtoportreti smo začeli pripravljati sredi pandemije covida-19, ko smo bili še vsi doma izolirani. Najprej smo se obrnili na 23 mednarodno delujočih kustosov na različnih koncih sveta, da bi na osnovi spodnjega vabila predlagali vsak po pet umetnikov, ki bi naredili avtoportrete. Odzvalo se je 100 umetnikov od vsepovsod po svetu.

Seveda tukaj nismo imeli v mislih dobesedno podob obrazov izbranih umetnikov, ampak bolj vse tiste sile, ki danes oblikujejo naše subjektivitete. Sile realnosti, ki pa je danes, v času pandemije, polna neznank: ne vemo, kakšna prihodnost je pred nami, zamišljamo si jo kot razpeto med dve možni skrajnosti: med možnostjo skrajno avtoritarnih režimov in med perspektivami družbe pravičnejše delitve dobrin. Prvič smo močno soočeni z minljivostjo vsega obstoječega, tudi nas samih, z našo lastno smrtjo, ki smo jo tako dolgo odrivali na rob misli. Življenje vse večjih pospeškov se je ustavilo, vsaj za trenutek, upajmo, da dovolj dolg za kolektivni premislek.

VABILO UMETNIKOM

Spet smo doma, zdaj prvič zares izolirani. Na novo opazujemo svojo kuhinjo, sobo, spalnico, stranišče in zdi se, kot da se prvič zares polno zavedamo vonja našega stanovanja, njegove udobnosti in lepote ali pa odpadlega ometa in slabo tesnečih oken. Nekateri razlagajo sanje, povezane z našim domom, kot da bi bile to sanje o nas samih, kot da bi bil naš dom tako enkraten, kot smo enkratni mi sami. To si, kar je tvoj dom. A tako preprosto vseeno ni.

Vsak čas izjeme, kot je izjemen tudi zdajšnji čas korone, je priložnost, da se v stole, mize in tiste, nikakor ne tako nedolžne aparate zazremo drugače, kot smo vajeni. Tudi sami vase.

Žižek je nekje zapisal, da so virusi fotokopirni stroji in ti prav nas uporabljajo za fotokopiranje. Zdaj živimo izolirano doma, da bi se zaščitili pred temi fotokopirnimi stroji, ki so prostemu očesu nevidni. Ali obstaja originalen virus ali so vsi virusi zgolj kopije ali pa zgolj stroji, prenašalci? Tudi o sebi lahko razmišljamo na ta način. Zanimivo, kako prikladna metafora je danes virus, metafora, ki je okužila virus z našimi miselnimi predstavami.

Da smo doma varni pred »virusi« je seveda iluzija, tako kot je iluzija, da mi ne moremo okužiti nikogaršnjega telesa ali duha. Naš dom je postal ta fotokopirni stroj drugih teles, duhov in prostorov. Skorajda ga ni več doma brez najsodobnejšega stroja reproduciranja, kot so pametni telefoni, osebni računalniki, televizija. Epidemija je postala metafora za naše življenje sploh, za našo subjektiviteto, ki je prenašalec in hkrati predmet okužbe.

Živimo sredi epidemije informacij, pravih in lažnih, pod vse večjim pritiskom politike nujnih ukrepov, za katero ne vemo, kam vodi. Nalezli smo se tudi strahu, od česa bomo v prihodnosti živeli, ali si bomo sploh še upali se koga dotakniti, strahu, da bo vse in vsakdo naš potencialni sovražnik. Panika raste, obenem pa tudi skrb drug za drugega. Postali smo kreativni, nazaj smo dobili humor. Delamo doma, svoje naloge in vsebine smo prilagodili tehnologiji, a hkrati s tem, ko smo tako rekoč reducirani na spletno komuniciranje, smo postali še bolj kreativni. Epidemija koronavirusa bo veliko vzela, veliko pa bo tudi dala, predvsem bomo mi sami proizvedli veliko novih vsebin, le vprašanje je, kdo bo imel od njih dobiček. Maurizio Lazzarato govori o proizvodnji subjektivnosti kot o standardizaciji družbenih, afektivnih in skupnostnih vidikov sodobnega človeka. Naša druženja, naša čustvovanja, komuniciranja so surovina sodobnega načina proizvodnje. Bolj ko smo v našem delovanju in čustvovanju posebni in ustvarjalni, več vrednosti proizvajamo in več dobička ima od tega nekdo drug. Tako se nam tudi naša posebnost vse bolj vrača nazaj kot posebnost nekoga drugega.

Tudi vse to, kar bomo zdaj, v času korone, proizvedli doma, bo kmalu »oplemenitilo« turizem, modo, upravljanje aparatov in strojev, prevoznih sredstev in posledično bo vse to preoblikovalo tudi nas same. Vsaka kriza na koncu nekomu prinese dobiček. Prihodnost je ali koronakapitalizem kot stopnjevani kognitivni kapitalizem ali koronski upor proti tej standardizaciji − in tu ima umetnost lahko veliko vlogo.

Koordinacija: Bojana Piškur, Tjaša Pogačar, Anja Radović, Igor Španjol

Komunikacija: Mateja Dimnik, Adela Železnik

Tehnična ekipa: Slavko Glamočanin, Ana Korenini, Borut Kovačec