Cenzura in svoboda izražanja

O nazadovanju svobod v Evropi

Moderna galerija, MG+

Trajanje razstave: 4. — 14. februar 2020

Odprtje razstave: 4 februar 2020, ob 19.00 uri

Torek, 4. feburar 2020, ob 18:00, avditorij MG+

POGOVOR: Cenzura v medijih in umetnosti ter stanje svobode izražanja v Evropi. Pri pogovoru bodo sodelovali: umetnica Silke Maier-Gamauf, medijski aktivist Domen Savič, generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije Špela Stare, ter novinarka Kristina Božič , ki bo pogovor tudi moderirala.

Mirkan Deniz, Silke Maier Gamauf, Romana Hagyo, Santiago Sierra, Arye Wachsmuth, Ana Garcia Pineda

Kakšno je stanje svobode v Evropi? Kakšno vlogo mora v tem odnosu igrati umetnost? Ima svoboda izražanja omejitve? Koliko takih omejitev lahko demokracija prenese? Učinki cenzure, agitacije in manipulacije so danes jasno vidni v kulturi in medijih. Kritični glasovi se pogosto zlorabljajo za povsem politične namene, njihova stališča in izjave pa se izkrivljajo za potrebe senzacionalizma.

Vse pogosteje se dogaja, da so umetniki zaradi svojega dela obsojeni na zaporne kazni, njihova umetnost je podvržena cenzuri, sami pa so izpostavljeni medijski agresiji. Podobno so tudi novinarji izpostavljeni vse večjim pritiskom. Napadi nanje so skrbno preračunana dejanja s ciljem nekakšne samocenzure. Poleg tega je vse manj sredstev za financiranje kritične umetnosti in neodvisnega novinarstva. Novinarji in kulturni delavci, ki zastavljajo neprijetna vprašanja, lahko pričakujejo resne posledice, celo to, da so ogrožene njihove kariere.

S to razstavo želimo izraziti svojo brezpogojno podporo umetnosti, kulturi in novinarstvu ter dati zgled svobode mnenja in človekovih pravic.

Razstava se zato posveča delu Santiaga Sierre Politični zaporniki v sodobni Španiji, katerega predstavitev na največjem španskem sejmu umetnosti 2018 ARCO je bila prekinjena.

To dejanje cenzure, o katerem so pisali časopisi po vsem svetu, je primer krhkosti demokratičnih struktur v Evropi. EU je, čeprav kritična, ostala tiho in problem opredelila kot »interne razprave«. Na ta način nazadovanje svobod poteka po tihem in naskrivaj, medtem ko vse bolj upravičeno lahko govorimo o konceptih, kot je »demokratični fašizem«, ki bi ga še pred par leti opisali kot antonimnega.

Delo Silke Maier-Gamauf in Romane Hagyo obravnava moško prevlado v zgodovinopisju, ki redko vključuje prominentne ženske; te so prav tako redko predstavljene s spominskimi obeležji v naših mestih. To je umetnici spodbudilo, da sta postavili parkur uličnih napisov z imeni slovitih žensk v še nerazvitem delu Asperna, novega bivalnega predela na obrobju Dunaja. Eden od napisov je bil posvečen Silke Maier-Witt, članici Frakcije rdeče armade, politična in medijska reakcija na spominsko ploščo pa ni nekaj, kar bi bilo mogoče dopustiti v svobodomiselni družbi.

Napad Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) in Avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ) na ploščo, postavljeno v bližini Notgalerie (galerije v sili) vAspernu, s podporo KÖR-a (projekta mestne občine Dunaj za javno umetnost), kaže na pomanjkanje demokratičnega razumevanja in mora biti zaradi tega deležen ostre kritike. Dejstvo, da je rumeni tisk z izkrivljanjem dejstev zagnal pravo kampanjo blatenja umetnic, ponovno jasno dokazuje, kako malo pomena tovrstni mediji pripisujejo načelom umetniške svobode in raznolikega poročanja.

Mirkan Deniz dela s skulpturami, videi in instalacijami, njena konceptualna dela pa pogosto temeljijo na rekonstrukcijah in citatih. Med drugim jo zanima napetost med snovnimi in nesnovnimi učinki (travma, neizrekljiva doživetja in spomini). V delu raziskuje zmožnost objekta (skulpture), da vsebuje to napetost, in odnos med preteklostjo, nasiljem in subjektivnostjo.

Posebno intenzivno v delu obravnava zgodovino Kurdov, zatiranje manjšin, učinke imperializma in odsotnost predelave in zavedanja teh politik. Umetniška praksa Mirkan Deniz je na stičišču s političnim aktivizmom, ki je sam tudi bistven del njenega dela, v katerem se življenje izenači z aktivizmom. Njenega dela tako ne zaznamuje le kritično raziskovanje struktur moči, ampak tudi poziv k osebni odgovornosti vsakega posameznika.

Arye Wachsmuth živi in dela na Dunaju, teme njegovega umetniškega raziskovanja pa so tehnologija, zgodovina in zaznava. Njegova dela so pogosto večdelne prostorske in video instalacije, v katerih skuša dekonstruirati medijsko posredovano »kolektivno zgodovino« s podobami znanja, spomina in misli. Z deli se je predstavil na številnih mednarodnih razstavah in v filmskih serijah.

Wachsmuthova umetnost odraža njegov politični aktivizem in je z njim neločljivo povezana. Teme, kot so ponovna ocena nacionalnega socializma in razprave o beguncih, obravnava z umetniškimi metodami in debatami. Vendar njegovo delo ni zgolj teoretično; v zadnjih letih je Wachsmuth zavzel aktivno vlogo v begunski politiki in dejavno prispeval k izboljšanju razmer v sprejemnih centrih v Vzhodni Evropi. Za to razstavo je pripravil dokumentarni pregled situacije na licu mesta.

Ana Garcia-Pineda je umetnica in performerka, ki se je rodila v Sabadellu, mestu na obrobju Barcelone. V delu analizira med drugim konstrukcijo narativov, kolektivnega konsenza in mehanizmov, ki oblikujejo družbo in njen notranji ustroj. S humornimi in poetičnimi vizualizacijami izsledkov svojih raziskav ustvarja igriv uvod in spodbudo k razmisleku o kompleksnih vprašanjih.

Razgradnja konstrukcije »realnosti« je še ena pomembna naloga, ki jo mora opravljati kultura. Pogled z drugega zornega kota nam omogoča, da si ustvarimo drugačno mnenje, in je zato kot tak bistven za demokracijo. Delo Ane Garcia-Pineda nam kaže, da kritično razmišljanje lahko deluje kot protiutež enostranskemu oblikovanju mnenja, ki se ga med drugim skuša doseči s cenzuro in samocenzuro.

Razstavo je kuriralo Katalonsko kulturno društvo na Dunaju v sodelovanju z galerijo Rudolf Leeb.