Dunja Blažević: TV galerija, 1984–1990
#
#

Dunja Blažević

TV galerija
Produkcija TV Beograd, 1984–1990

Raziskava in prva prezentacija TV galerije sta bili narejeni v sklopu sodelovanja na projektu Politične prakse (post)jugoslovanske umetnosti, ki so ga soorganiziralikuda.org (Novi Sad), Prelom kolektiv (Beograd), SCCA/pro.ba (Sarajevo) in WHW (Zagreb).

 

Kustosinja in umetnostna zgodovinarka Dunja Blažević, pod katere vodstvom je Galerija Študentskega kulturnega centra v Beogradu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postala prostor za umetniške eksperimente, nove medije in kritiške poglede, močne mednarodne povezave in sodelovanja med umetniki po vsej nekdanji Jugoslaviji, je leta 1981 začela delati na Televiziji Beograd. Od leta 1981 je bila avtorica video prispevkov o sodobni umetnosti v oddajah, kot sta Petkom u 22 (Ob petkih ob 22. uri) in Druga umetnost. Serija je sčasoma prerasla v redno mesečno oddajo z naslovom TV galerija, ki so jo predvajali v sklopu jugoslovanske televizijske mreže do leta 1991. TV galerija je pomemben dokument o interdisciplinarni, družbeno angažirani umetniški in kuratorski praksi ter še danes nepresežen model konceptualne javne televizije in mesta umetnosti v njej.

 

Pojav TV galerije v televizijskem mediju v jugoslovanskem kontekstu je povezan s tem, kar se je dogajalo v sami sodobni umetnosti v sedemdesetih in osemdesetih letih, na nek način ga je to sploh omogočilo; umetnost so zaznamovale ideje demokratizacije recepcije in produkcije sodobne umetnosti, zahvaljujoč delu umetnikov v »novih umetniških praksah«, opuščanju tradicionalnih umetniških premis (galerij in muzejev) in tradicionalnih umetniških medijev (t.i. novi mediji, razširjeni mediji), taktični uporabi medijev, participaciji, kolektivnosti in spremembi statusa avtorja. Televizija šteje za »naravno« medijsko okolje za video umetnost, galerijsko predstavijanje video umetnosti pa je napol rešitev. Danes so ta zamisel in te sanje skoraj povsem opuščene in pozabljene.

 

Tematsko so se oddaje Dunje Blažević ukvarjale z zelo široko pojmovano sodobno umetnostjo (od zgodovinske avantgarde do konceptualne umetnosti in t.i. novih umetniških praks, video umetnosti, oblikovanja, stripov, celo književnosti), niso jih omejevali »žanri«, njihova dolžina ni bila trdno zakoličena, njihova glasbena oprema pa je jasno kazala vpliv tedaj še vedno modernega »novega vala«. Oddaje niso zanimive le kot pokazatelj kulturne in umetniške scene na tedanji jugoslovanski sceni, ampak tudi javne televizije, družbe in države, v kateri so bili taki projekti sptoh mogoči. Posnetke, ki so se ohranili, lahko danes gledamo kot materializirane ostanke neke ideologije, ki odkrito kažejo, kako so taki eksperimenti v današnjem medijskem prostoru javne televizije nepredstavljivi, saj bi se zdaj te oddaje zdele elitistične, nekomercialne in za gledalce dolgočasne.