Božidar Jakac in fotografija
12. junij 2014 — 19. oktober 2014
#
#
#
#
#
#

Božidar Jakac, New York iz 17. nadstropja hotela Manger, maj 1931.

Imetnik materialnih avtorskih pravic Primož Pablo Miklavc Turnher.

 


Kustosinja razstave: Mag. Lara Štrumej

 

Razstava je prvi celoviti pregled fotografije Božidarja Jakca, katerega umetniški sloves je utemeljen na grafikah, ustvarjalni odgovor pa je že od študentskih let iskal tudi v novih medijih. S poudarkom na zdaj odkritih fotografijah iz obdobja pred drugo svetovno vojno razstava sledi kronologiji posnetkov, nastalih na umetnikovih pomembnejših življenjskih postajah, v Pragi (1922-23), Novem mestu (okoli 1923), Parizu (1925), Tuniziji (1925), Ameriki (1929-1931) in med partizani (1943-1945). Gre za prvi dve desetletji Jakčevega posvečanja temu mediju, ko je bil njegov ustvarjalni razvoj na tem področju najsilovitejši in ko je tudi sicer umetniško in osebnostno dozorel. Z vključitvijo nekaterih del z drugih področij njegovega ustvarjanja, risb, grafik, olj in pastelov, ki udejanjajo isto izkustveno stvarnost kot fotografija, razstava razkriva, da mu je fotografija pomenila pravzaprav nov medij spoznanja.

 

Medtem ko so nekateri zgodnji posnetki z motivi Novega mesta še polni reminiscenc na njegovo slikarsko dojemanje rojstnega mesta in bližnje okolice, preden je odšel na študij v Prago, je na tujem, v Parizu, Tuniziji in v Ameriki, fotografija postala sredstvo njegovega dojemanja stvarnosti. Osvoboditev spon lastnega slikarskega toposa, prvič jasno utelešena v portretu Haralda Saeveruda v Parizu leta 1925, podanem v avantgardnem duhu, je pogojila Jakčev moderni fotografski jezik, temelječ na fragmentarnosti, trenutnosti in optično približani resničnosti. Do svoje polne veljave je prišel prvič v interakciji z arabsko kulturo, kjer je ulično stvarnost tunizijskih mest podal, kot bi bil tudi sam del njenega dogajanja; nato v Ameriki, kjer sta mogočnost in estetika nebotičnikov in mostov prebudila v njem senzibilnost za rezultate človekovih tehničnih dosežkov. Podobno kot ameriški slikarji precizionisti in njihovi sodobniki fotografi je tudi naš umetnik mesto raziskoval z ulic in vrhov nebotičnikov, največkrat pa vendarle kot širok urbani prostor z iluzijo prostora, v katerem je bil poleg mestnih atributov prostor tudi za človeka, bodisi kot del množice ali kot samotnega pešca.

 

Jakčeva fotografska poetika implicira njegovo slikarsko občutljivost za svetlobo, brezhiben občutek za kompozicijo in poznavanje estetike japonske ter kitajske umetnosti, vendar je udejanjena v modernem fotografskem jeziku, utemeljenem na njegovem dojemanju ontoloških posebnosti medija. Medtem ko je na ulicah mest prestrezal trenutke človekove prisotnosti in jih prevajal v podobe s popolnim ravnovesjem pomenskih in estetskih komponent, ki presegajo minljivost trenutka, je v podobah svojih bližnjih in v avtoportretih suvereno obvladoval možnosti fotografije tudi pri razkrivanju portretirančevih duhovnih vsebin.

 

Z modernim dojemanjem medija in kajpak s samim tematiziranjem bodisi eksotične severnoafriške stvarnosti ali simbolov ameriške blaginje in napredka, nebotičnikov, mostov in industrijskih dimnikov, je Jakac močno odstopal od prevladujočih predstavnih in estetskih vzorcev v fotografiji tistega časa pri nas. Ker svojih fotografij ni nikoli razstavil, posnetki pa so obležali v temi njegovega arhiva, prinaša odkritje njegovih zgodnjih posnetkov osupljivo spoznanje o umetnikovi ustvarjalni moči v tem mediju, ki spreminja našo ustaljeno predstavo o zgodovini fotografije na Slovenskem.

 

Poleg redkih originalnih fotografij in (okoli 180) za to priložnost narejenih povečav (izdelal jih je Stojan Kerbler) bo na razstavo vključenih tudi več risb, grafik, pastelov in eno olje.

 

Razstava in njen katalog sta plod sodelovanja Moderne galerije z Jakčevima dedičema, gospo Majo Turnher Miklavc in gospodom Primožem Pablom Miklavcem Turnherjem, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Dolenjskim muzejem (Jakčevim domom) in Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, oziroma dela in raziskovanja mag. Lare Štrumej.

 

Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in podjetje Krka, d.d., Novo mesto