Uroš Potočnik

Delavca

akril na platnu, 2014

Veliko platno Uroša Potočnika z naslovom Delavca (2014) je neposreden komentar znane slike Lomilca kamenja (Les Casseurs de pierre) francoskega slikarja Gustava Courbeta (1819–1877), s katero je Courbet, tudi sam prepričan socialist, na razstavi opozoril na težak položaj delavstva v tedanji Evropi. Na sliki, ki je bila med drugo svetovno vojno uničena in jo poznamo samo po fotografiji, vidimo dva delavca, enega starega in zgaranega, drugega pa še skoraj otroka, ki na cesti razbijata kamenje. S sopostavitvijo mladega in starega delavca je Courbet odkrito opozoril na socialno in razredno ujetost delavstva v zaprt krog nenehnega ponavljanja skozi generacije, obenem pa tudi na to, da protagonista glede na svojo starost sploh nista primerna za tako težko delo – Courbet je sliko opisal kot popoln izraz človeškega trpljenja.

Potočnik je v svoji sliki Courbetov originalni motiv nekoliko spremenil, povzel pa je držo klečečega delavca in obraz, skrit pod senco pokrivala. Ko ga je tako »prestavil« v današnji čas, mu nadel uniformo, čelado in rokavice, nam je ponudil nespektakularno naslikano podobo težaškega dela in najbolj izkoriščanega razreda delavcev. Obenem pa nas opozarja tudi na problematiko prikazovanja resničnosti, ki je v današnjem času mnogokrat zmanipulirana in medijsko skonstruirana. 

Izjava umetnika

Uroš Potočnik

Nič ni tako, kot se zdi ... Smo na prepihu stoletja

Družba doživlja spremembe na vseh nivojih. Spopadamo se z okoljskimi in političnimi problemi/konflikti, ki so običajno povezani z naravnimi viri. Ponovno se sprašujemo o stvareh, ki so nekoč že bile dorečene. Nekoč dane človekove pravice so sedaj v odhodu. Stare vrednote se nahajajo v reviziji, reciklirajo se in prilagajajo novim razmeram. Vojna = mir. Pravica = moč kapitala. Učinkovitost in nižanje stroškov dela = moderno suženjstvo. Sobivanje in medsebojna pomoč = egoizem. 

Okoljski problemi, negativni učinki globalizma in neoliberalnega kapitalizma, otočki nakopičenega bogastva – to je pripeljalo človeštvo pred nov izziv. Kako naj prihodnjih 8 milijard ljudi sobiva na tem planetu in kakšen naj bo novi svetovni družbeni red.

Človek je zelo prilagodljivo bitje. Dobro se lahko zlije z okolico, hitro prepozna potrebe soljudi, se nenehno prilagaja (spreminja barvo) za doseganje osebnih ali političnih ciljev. Ve, kdaj se je treba umakniti in kdaj postaviti po robu preteči nevarnosti. Strah je bilo vedno dobro politično orožje pri agitaciji ljudstva. Na primer strah pred neznanim, strah pred neznano barvo in kulturo. Strah vedno deli in nikoli ne združuje ljudstva. Begunci in migranti hitro trčijo ob zid potrošništva in neodobravanje druge kulture. Nacionalno zaščitena avtohtona hrana po pravicah simbolno že presega pravice izkoriščanega delavstva.

Medijska aktivnost posredovanja informacij je vedno v gibanju. Fokus je težko vzpostaviti. Nenehno so prisotne korekcije, diverzije, ki otežujejo pogled in fokus na dejansko stanje ali na bistvo problema. Blatenje je najbolj pogosta oblika javnega medijskega političnega obračuna in odlična megla za poslušalca oziroma gledalca. Nič ni tako, kot se zdi. Rajskih otokov že dolgo ni več. Od njih so ostale le fotografije na prospektu, ki vabijo ... Na Maldivih, rajskih otokih, gradijo na vročem pesku lične, iz neavtohtonega vulkanskega kamenja izdelane protierozijske zidke ... Smo na prepihu stoletja. 

Uroš Potočnik, Ljubljana, 3. april 2016