Marko in Marika Pogačnik

Preobrazba kaosa v kozmos in obratno

1

Starodavnega grškega koncepta kozmosa ni mogoče prav razumeti brez komplementarnega pojma kaosa. Kaos predstavlja prvinske sile Gaje, vseobsegajoče zavesti Zemlje. Sile kaosa enačim z arhetipskimi silami Gaje, delujočimi onkraj meja utelešenega sveta z namenom omogočiti stvarjenje Zemljinega vesolja kot otipljive resničnosti. Kadar se kaos enači z vesoljnim neredom, imamo opravka s človeškimi projekcijami, narejenimi z namenom ponižati Gajo kot boginjo zemeljskega vesolja in jo narediti podložno hierarhijam moških sil, ki same sebe označujejo kot »kozmične«.

2

Kozmos predstavlja vesoljni pravzorec stvarjenja. Namen vesoljnega pravzorca stvarjenja je odpreti različne poti vsem možnim ustvarjalnim postopkom, ki se odvijajo v vesolju, z namenom obogatiti njegovo obilje bivajočega. Vzorci stvarjenja, označeni kot »kozmični«, utripajo vsepovsod v vesolju z namenom navdihniti ustvarjalne procese. Kozmični pravzorec, ki ga angelska zavest vesolja v vsakem trenutku obnavlja, predstavlja za vse ustvarjalne procese možnost, da svoje potenciale lahko razvijejo do popolnosti.

3

Različne kulture Zemlje poznajo sile kaosa kot »moči zmaja«. Sile zmaja so dejansko mogočni angeli Zemlje, sposobni prevajati ustvarjalne ideje Gaje v živo in celo oprijemljivo resničnost. Sile zmaja obstajajo tudi v obliki svoje druge faze, ko se pojavljajo kot atomska sila. Atomska sila, varno zaokrožena v strukturi atoma, predstavlja gradivo utelešenega vesolja.

4

Namen človeških bitij ni biti zgolj opazovalci kozmičnega ustvarjalnega procesa. Človeška zavest je sposobna uglaševanja s kreativnimi zamislimi Gaje in tudi z navdihom vesoljnega ustvarjalnega pravzorca. V človeškem večrazsežnostnem telesu so vpisana vsa ustvarjalna orodja, ki človeku omogočajo postati soustvarjalec v nenehno potekajočem procesu preobrazbe kozmosa v kaos in v komplementarnem postopku, pri katerem kaos deli svoje življenjske vzgibe z vesoljem.

Šempas, 31. marca 2016