Tanja Lažetić

Nebo nad menoj

Fotografija, 2015

Vsak dan fotografiram nočno nebo in pogosto je to zadnja stvar, ki jo naredim tisti dan. Fotografijo izrežem v krog in naredim nekakšno črno luknjo. Na fotografijah so vidni obrisi oblakov, a kljub temu so to le različni odtenki črne z manj ali več belimi pikami, če je nebo jasno, ali eno večjo, če se v kader prikrade Luna. Vseeno pa noč ni nič. Zdi se mi, da je nočno nebo slika podzavesti. Noč je druga, neznana in temna stran dneva in vsakodnevno fotografiranje neba je moj ritual. Takrat je nad menoj samo nebo.

Prve fotografije nočnega neba sem naredila lansko leto v Šanghaju. Tam je nočno nebo debela skorja, obsijana z milijonom luči, brez zvezd. Samo ko je pihal veter, se nisem počutila, kot bi bila pod pokrovom. Včasih je veter razpihal oblake in potem je bilo mogoče za kratek čas videti sij kake oddaljene zvezde. Nebo sem začela fotografirati iz dolgčasa; ker ni bilo zvezd, sem beležila oblake. Njihove oblike so se spreminjale in noben trenutek ni bil podoben prejšnjemu. Tisti zelo kratki čas, ko sem opazovala nebo, je bil poseben trenutek zavedanja sedanjosti.

Zgodaj zjutraj, ko je temno sivo nebo postalo svetlejše, je na nebu nad Šanghajem zasijala čisto drugačna zvezda. Star gospod, eden od množice zmajarjev na obali reke, je vsako jutro v nebo spuščal zmaja v obliki rdeče zvezde. Zaradi oblačnega neba je rdeča zvezda sijala še svetleje in včasih je bila več tednov edina zvezda na nebu nad Šanghajem rdeča zvezda.

Prvo fotografijo nočnega neba sem naredila 18. junija 2015. 

Torek, 14. junija 2016, ob 18.00: Tanja Lažetič, Dnevnik, štetje dni in ne samo eno nebo, predstavitev umetnice

Domača stran: www.lazetic.si