MG+MSUM

U3 | Staš Kleindienst: več del
#

Staš Kleindienst

Prva dekada

alkid in akril na platnu, 2013, 120 x 130 cm

Tretja dekada

alkid na platnu, 2014, 120 x 130 cm

Druga dekada

alkid na platnu, 2013, 120 x 130 cm

Spomenik svobodnem svetu

alkid na platnu, 130 x 140 cm, 2014

Brez naslova

olje na platnu, 100 x 100 cm, 2015

Skrivnosti gozda

akril, alkid in zlati lističi na platnu, 120 x 130 cm, 2014

 

Kleindienst se v svojem delu osredotoča na mrežo kot iluzijo, kot produkt ideologije, ki idejo svobode prodaja skupaj z vključenostjo posameznika v to mrežo, ta pa postane ekskluzivno polje njegove interakcije. Dekade so trilogija slik, ki se ukvarjajo z vzpostavljanjem nadzora nad družbenimi, političnimi ali ekonomskimi prostori. Prva dekada govori o vojaških intervencijah in družbeni stratifikaciji; Druga dekada o gospodarski krizi in ukinjanju javnih prostorov; Tretja dekada o nezmožnosti izrekanja kolektivnih političnih izjav, ker končajo na medijskem smetišču včerajšnjih novic. 

 

Skrivnosti gozda iz Zbirke Riko.

 

Izjava umetnika:

Ali ima kozmos središče? Ideja o kozmosu v svoji najabstraktnejši obliki v sebi neizbežno vključuje občutek neskončnosti, potencialnosti in svobode: kozmos kot brezmejni prostor za horizontom, kozmos kot imaginacija napredka človeške rase, kozmos kot mreža egalitarnih družbenih odnosov. Pa je res tako?

 

Sam se v svojem delu bolj osredotočam na mrežo kot iluzijo, kot produkt ideologije, ki idejo svobode prodaja skupaj z vključenostjo posameznika v to mrežo, ta pa postane ekskluzivno polje njegove interakcije. Ali kot v eseju »Tišina stvari« zapiše Igor Zabel: »Ideja interaktivnosti kot 'enakovrednosti' posameznika in mreže, torej enakovrednosti obeh strani vmesnika, je precej iluzorna. Mreža sama določa mejo svobode in naravo igre; in navidezna popolna svoboda posegov v mrežo v resnici pomeni prav uresničevanje in delovanje te mreže.«[1] Lahko bi torej rekli, da se za iluzijo mreže skriva krožna zasnova, v kateri center usmerja svoje trajektorje navzven in postavlja pogoje tudi najbolj perifernim točkam. V tem smislu je ideja o kozmosu (ali ideja o osvajanju kozmosa) bolj povezana s prisvajanjem te brezmejnosti, s kolonizacijo in privatizacijo, ki sta domeni vladajočega razreda, kot pa z idejo o pravičnejši družbeni ureditvi. Kozmos tako ne samo da ima meje, ima tudi središčno točko avtoritete in periferijo, ki si jo center podreja. Navsezadnje lahko najdemo v znanstvenofantastični literaturi in kinematografiji, ki se ukvarjata z osvajanjem vesolja, skoraj vedno podton totalitarizma, nadzora, suženjstva itd. Nemalokrat gradita tudi na premisi o koncu življenja na Zemlji in (očiščevalnem) momentu novega začetka, ko civilizacija naš planet dokončno zavozi, prostora na Noetovi barki prihodnosti pa je le za skupinico izbrancev privilegiranega razreda, ki so si vstopnico za novo življenje pridobili preko povezav in svojega (finančnega in političnega) vpliva. Ta privilegirani razred, ki dobi možnost ustvariti novo, sterilnejšo družbo, ima svojega drugega v izmaličenih telesih radiaciji izpostavljenih množic, drhali, ki je za svoj socialni neuspeh plačala najvišjo ceno: propad skupaj s svojim planetom. Znotraj tega razmerja se ne kaže zgolj radikalna oblika binarne razredne delitve v kapitalizmu, pač pa je do svoje ultimativne oblike pripeljana predvsem povezava med izrednim stanjem in razredno delitvijo kot posledico tega izrednega stanja.

 

Morda bi naivno lahko dejali, da se podobno kot pri kozmosu ideja o neizmerni prostranosti kaže tudi, ko pomislimo na umetnost. Umetnost kot prostor, kjer se ustvarjalnost konkretizira v formah, ki transcendirajo svoje materialne okvire in postanejo del univerzuma kulturne menjave. Lahko bi celo rekli, da gledalčev ritual interakcije z umetnino zabriše ozadje razmer, produkcijskih pogojev, v katerih je umetnina nastala. Torej, podobno kot pri kozmosu, iluzija odprtosti mreže briše stroge hierarhične odnose, ki so prisotni pri produkciji, zgodovinjenju, vrednotenju in navsezadnje pri sami formaciji umetniškega subjekta. Prostranost zamenjajo pozicije moči, institucije, žiranti, kuratorji, zbiratelji, prek katerih se dela in umetniki sploh lahko približajo tej univerzalistični iluziji, kaj šele vstopijo vanjo. Neskončnost kozmosa umetnostnega sistema je tako zreducirana na majhna naključja, na bežna poznanstva, na pečate, ki jih na umetnikovem CV-ju pustijo razne nagrade, ter konec koncev na to, da je v tem kozmosu umetnikova praksa vsaj približno kompatibilna s kuratorjevo idejo.

 


[1] Igor Zabel, »Tišina stvari«, Speculationes (Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis, 1997), str. 147.

 

_____________________

Staš Kleindienst (r. 1979) je leta 2009 magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem delu raziskuje izvor, reprezentacijo in naturalizacijo oblasti. V tej smeri ga zanima predvsem odkrivanje in upodabljanje totalitarističnih skritih kontekstov demokratičnih družb. Deluje predvsem v mediju slikarstva in risbe. Leta 2014 je dobil nagrado skupine OHO. Živi in dela v Ljubljani.