Jože Barši

Telesa na/poti

x/o (1997-2016), 2016

Izjava umetnika:

Vrzel med odhajajočimi in prihajajočimi demoni/dozdevki

Posvetil se bom enemu od konceptov, ki v okolju sodobnih umetniških praks velja kot nadvse arhaičen, kontaminiran z nečim, kar sodobna umetnost ne želi biti. Ne glede na to me zanima, ali je na konceptu sublimacije in posledično sublimnega še kaj uporabnega oziroma delujočega tudi v okolju sodobne umetnosti. Iz zapisanega je mogoče razumeti nekakšen zadržek, ki izhaja iz umetniških praks devetdesetih let, ki so bila sublimnemu nadvse nenaklonjena (tu mislim predvsem na del modernizma, zlasti sublimno slikarstvo). Sublimno je bilo namreč vse tisto v modernizmu, kar so sodobne umetniške prakse zavračale. Vzvišenost, povzdigovanje, skrivnostnost, strahospoštovanje, kult visokega, »nekaj več«, »onkraj ugodja«: tovrstne asociacije, vezane na sublimno, so bile generaciji umetnikov v devetdesetih letih, kamor sodim tudi sam, nadvse tuje. Tako da moja pozicija tu nikakor ni nevtralna. Antiretinska umetnost, o kateri je govoril Duchamp, nam je bila mnogo bližja od umetnosti, »dostopni le za vid«, ki smo ji očitali prevelik formalizem. Ideja umetnosti šestdesetih let, ki se je otresla formalnih predpisov in se povezala z bojem za politične svoboščine, je tudi pomembna značilnost sodobne umetnosti in kot taka je na prvi pogled težko združljiva s konceptom sublimacije. Navsezadnje je bila ideja sublimacije razdelana že sredi 18. stoletja (Burke, Kant …), v času torej, ko o umetnosti, prakticirani danes, ni bilo ne duha ne sluha. Če je koncept sublimacije deloval na način osvajanja »grozečega« sveta ali bolje udomačitve sveta in je ob »osvojenem« svetu postal manj operativen, se sprašujem, ali ne postaja pojem ponovno aktualen ob oziranju v oddaljeni, neskončni prostor kozmosa, ki je zaradi svojih dimenzij strašljiv in obenem privlačen …