AMBIENT XX

Vinko Tušek

1936, Ljubljana – 2011, Kranj, Slovenija

Ambient M-1, 2014 (1971)

delna rekonstrukcija

barvan les, kovinske palice

Zbirka Moderne galerije. Foto: Matija Pavlovec

Vinko Tušek (1936-2011) je bil slikar, ki je, pozneje tudi znotraj t. i. neokonstruktivizma in po njem, razvil svojstveno miselno vez slikarstva in prostora. Njegov neohranjeni Beli labirint (1970, dvorišče Gorenjskega muzeja v Kranju) velja za prvi konceptualni ambient na Slovenskem. Problematika uprostorjenja slike, sprva tudi kot slike-skulpture oziroma kot slikanja s predmeti v prostoru, ki nas nato vabi na sprehod skozenj, tj. skozi, po ali bolje kar naravnost v (skorajda sanjsko) sliko-prostor, to tridimenzionalno površino, se v Tuškovem delu najprej pojavi in nato v različnih poskusih ali rešitvah ponavlja ali obnavlja že v poznih šestdesetih letih. Tako bi lahko trdili, da je uprostorjenje slike, in sicer v dodatnem zasuku zornega kota, tudi njeno nenavadno učasovljenje ali delna odmrznitev. In del učasovljene slike tako postane tudi obiskovalčevo gibanje, ki pa v morebitnem izgubljanju v labirintu ali množici fascinantnih impresij lahko hitro prinese tudi povsem nasprotno: njegov samoizbris, ki je obenem izbris prostora in časa kot neke temeljne podlage. Po Belem labirintu je kmalu nastal še drugi ambient, naslovljen Rdeče-modro-oblo (1970), tokrat v prostoru Moderne galerije (za razstavo Neokontruktivisti), kjer med seboj ločene viseče okrogle ali oble predmete očitno napaja tudi misel zrenja vesolja (morda celo z Lune leta 1969). Pričujoči Ambient M-1 je jasno nadaljevanje te misli, ki je, sledeč Tuškovim besedam, obenem zavezana še vprašanju »čistega«: »čistosti« vizualnega in »čistosti« občutja, brez kakršnih koli pomenskih ali globokih psiholoških primesi. Te prostore ali ambiente je zatorej, kot je sam izjavil, obravnaval »le v abstraktnem smislu«, a vendar še vedno slikarsko, če ne zgolj likovno-teoretsko, oziroma še vedno (kot sedaj večkrat v prostor usločeno) površino vtisov, pri čemer je bilo najprej treba vendarle razbiti slikarski okvir, pa tudi prostor-kocko. Posamični elementi so tokrat, za razliko od prejšnjega ambienta in kakor da v molekularni, »pajkasti«, v vejah razraščajoči se skulpturalni strukturi, v katero se lahko vstopi in v njenih vtisih izgubi, ali pa od nje v neki streznitvi odmakne, med seboj povezani s kovinskimi palicami. Kot prostor, čas, gibanje in impresije – vsi strjeni v neko nenavadno reč, tj. v uprostorjeno ali učasovljeno sliko, ki pa vendarle ni v običajnem dojemanju prostora ali časa. Je prej kot neskončno gibanje na mestu ali vase zazankani čas.