Alenka Pirman: Arcticae horulae, 1991-98
#

Alenka Pirman

1964, Ljubljana

                             

Arcticae horulae, 1991–1998

40 ročno izvezenih zastavic na medeninastih podstavkih

 

Za projekt, ki ga je Alenka Pirman pripravila v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je dolgo zbirala  germanizme, ki se v vsakdanjem slovenskem pogovornem jeziku sicer vsak dan uporabljajo, a za knjižno rabo niso dovoljeni. Projekt v NUK je bil le del večjega procesa, ki ga je avtorica sklenila z izdajo slovarčka teh besed; projekt je po prvi slovnici slovenskega jezika dobil naslov Arcticae horulae.

 

Po mizah v čitalnici je razpostavila zastavice na katere so bili uvezeni zgledi tako izbranih besed. Te zastavice so imele izrazito »domač« videz, ki je spominjal na tradicionalna osnovnošolska »ročna dela«. Lokacija tega projekta ni bila naključna. Slovenski jezik velja za temelj slovenske narodne identitete, tako rekoč »slovenske biti«; in ta temelj se najizraziteje uresničuje  v knjigi.  NUK je, tako rekoč, osrednje svetišče slovenske knjige, slovenske literature in jezika, s tem pa tudi slovenskega nacionalnega bistva. Umetnica je  to svetišče vnesla neko heterogenost, jezik, ki je »pokvarjen«, popačenke, neposredno povzete iz tujih jezikov, zlasti nemščine.Vendarle te akcije ne smemo razumeti le kot anarhični napad na ustaljene vrednote; nenavadni paradoks na katerega opozarja je v tem, da te nedovoljene izposojenke občutimo kot nekaj pristnega. Kadar želimo govoriti neposredno »pristno«, »po domače«, se jim skoraj ne moremo izogniti. Narobe občutimo zelo pravilen jezik kot nekaj narejenega, umetnega ali prisiljenega; v govorcu, ki se izraža v takem jeziku, ne vidimo neposrednega in pristnega izraza, temveč neko distanco med izrekanjem in izrečenim. Če je torej jezik temelj naše narodne identitete, potem so prav v njenem jedru, tam, kjer je jezik najbolj pristen, vpisani tuji jeziki, tuje identitete.