Kazimir Malevič
Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86
slike, prostorska postavitev
Pismo Kazimirja Maleviča:
Dragi prijatelji!
Zelo sem bil začuden, ko sem iz članka z naslovom “Diorama” (A.i.A., marec ‘86) izvedel za umetnika Davida Diaoja, ki je v resnici kopiral moje delo in uporabil slavno fotografijo “Zadnje futuristične razstave”, ki je bila v Petrogradu od 17. decembra 1915 do 19. januarja 1916. Bil sem malce zmeden, toda na koncu so mi ugajali tako zamisel kot tudi slike. Upam, da jih bom nekega dne lahko videl v živo. Nič manj nisem bil začuden, ko sem iz istega članka izvedel, da so moje delo v zadnjem času uporabili še nekateri drugi umetniki iz vašega prekrasnega mesta New Yorka. Ne morem se nehati vpraševati: “Zakaj? Zakaj zdaj, po tolikih letih?”
Spominjam se tiste mrzle in snežene zime leta 1915 v Petrogradu, kot da bi bilo včeraj. Vse se je premikalo. To je bil čas velikih upov, entuziazma, optimizma, futurizma in, seveda, Revolucije. Lahko si jo vohal celo v mrzlem ruskem zraku. Konec velikega stoletja … novo obdobje … velika in hladna zgradba na Marsovem polju (Champ de Mars) št. 7 … “Zadnja futuristična razstava 0.10” … brez gretja … Puni teka naokrog in ves čas prosi za žeblje … Kliun je dokaj živčen, kot ženin pred poroko. Priznati moram, da nisem imel nikakršnega predhodnega načrta za svojo – kot pravite danes – “instalacijo”. Šlo je za popolno naključje. Vedel sem le to, da mora biti Črni kvadrat v zgornjem kotu. Vse drugo ni bilo važno. Ko sem obešal svoje majhne suprematistične slike sem ter tja, nisem pomislil, da bo fotografija te postavitve postala tako slavna in da bo objavljena v stotinah knjig, kritik. In danes je celo “citirana” v slikah enega mojih kolegov. Ne spominjam se več, kdo je dejansko posnel to sliko, a to je le fotografija, črno-bela. Nobenih barv! Zdi se mi, da postaja ta fotografija celo pomembnejša od mojih suprematističnih slik! To je bil glavni razlog, da sem dolga leta razmišljal, da bi isto razstavo postavil še enkrat.
Ker iz očitnih razlogov tega ni bilo mogoče narediti v Petrogradu, sem se odločil, da “Zadnjo futuristično razstavo” ponovno pripravim natančno sedemdeset let pozneje (17. decembra 1985 – 19. januarja 1986) v majhnem stanovanju v prekrasnem mestu Beogradu. En del razstave je bila natančna replika petrograjske postavitve, le da tokrat ni bilo nobenih lističev z naslovi na stenah, nobenih številk, nobenega stola. Drugi del razstave je prikazoval nekaj mojih nedavnih, neo-suprematističnih del: suprematistične ikone na antičnih reliefih in kipih. Suprematistične ikone v čipkah. Mislim, da si boste ustvarili boljšo predstavo s pomočjo slike.
Vem, da vas bo večina močno presenečenih nad tem pismom, saj na splošno velja, da sem umrl leta 1935! Vem … Suetinova krsta … veličastna pogrebna povorka po leningrajskih ulicah… Črn kvadrat na grobu … Ja, veliko ljudi misli, da sem umrl. Pa sem res?
