Neue Slowenische Kunst (NSK): Organigram, 1986
#

NSK Organigram, 1986

zasnova: Neue Slowenische Kunst

oblikovanje: Novi kolektivizem

 

NSK-jeva raziskovalna rematerializacija ideologije v polju vizualnega dobi leta 1986 posebno obliko v »organigramu« (organizacijski diagram NSK). Laibach ga je leta 1987 označil takole: »Že večkrat, ob raznih priložnostih obelodanjeni organigram NSK-ja (shema principa organizacije in delovanja) nazorno prikazuje hierarhični odnos v kolektivu. V glavi NSK-ja sodelujemo enakomerno z IRWINOM in Rdečim pilotom v tripartitnem Svetu, ki mu načeluje IKD (imanentni, konsistentni duh). Kolektivno vodstvo je rotacijsko, člani so zamenljivi. Notranja zgradba Telesa deluje na direktivnem principu in simbolizira odnos ideologije do posameznika. V Telesu vlada enakost. Ta je absolutna in neizpodbitna in je samo Telo nikoli ne postavlja pod vprašaj. Glava je glava, roka je roka, razlike med njima pa niso boleče.« Organigram zrcali usmerjenost k samoinstitucionalizaciji znotraj ljubljanske alternativne scene iz tega obdobja. Umetniki, kustosi, pankerji in drugi so bili vsi po vrsti nezadovoljni z »uradnimi« kulturnimi ustanovami, obenem pa so zavračali tajni status zunajinstitucionalnih disidentov. Slovenska alternativa je temeljila na

institucijah in samodefiniciji, tako znotraj kot zunaj obstoječih struktur. Če so bile ustanove, kot je bil ŠKUC, na daleč najbolj avtonomnem delu spektra državnih organizacij, je ustanovitev NSK-ja kot povsem avtonomnega kulturnega zavezništva pomenila vrhunec trendov, usmerjenih k samoinstitucionalizaciji. Organigram je pripeljal proces alternativne institucionalizacije do (ne)logično formalne skrajnosti; v procesu je rekapituliral ter skušal preseči institucionalno anarhijo tega obdobja in tudi fantastično zapleteno, namerno nejasno mrežo državnih in paradržavnih organizacij znotraj nekdanjega jugoslovanskega sistema. Organigram simbolizira NSK-jev skupinski poskus rekapituliranja in preseganja namerno nerazvidne zgradbe samoupravljanja. Leta 1990 so britanski avtorji zadnje popolne izdaje Zasilni vodnik po Jugoslaviji

[Rough Guide to Yugoslavia] zapisali: »Diagrami organizacijske zgradbe NSK neverjetno spominjajo na diagrame iz jugoslovanskih učbenikov, ki si prizadevajo pojasniti nepopisno zapleten sistem političnega zastopstva.« Zdi se, kot da organigram simbolizira travmatično vrnitev nečloveške, množično organizirane totalitarne države. Toda njegov pomen se ni zmanjšal niti po razpadu jugoslovanskega sistema in padcu berlinskega zidu. Podobno kot številna druga

dela NSK-ja se ni oziral samo v preteklost, ampak tudi v prihodnost. Ta privid se ne nanaša samo na razmere v preteklosti, temveč tudi na politično stanje zdajšnjega časa, na obdobje, ki ga zaznamuje prevlada korporativnih ideologij, kot jih je dekodirala Naomi Klein. Govorjenje izvedencev za blagovne znamke o »duši« ali »zavesti« korporacij razkriva nadaljnje manipuliranje z mistificirajočimi in potencialno hipnotičnimi učinki, ki jih proizvajajo celo najbolj neosebne in tehnokratske organizacije. Ti učinki so v enaki meri značilni za organizirano religijo  kot za totalitarizem ali kapitalizem. Tako kot Deleuze in Guattari trdita, da je Kafka v svojih delih zavestno ali ne zaslutil »diabolične moči prihodnosti« (mednje sta uvrstila ameriški kapitalizem, a tudi nacizem in stalinizem), je tudi NSK morda zaznal korporativno prihodnost kot enako močno v današnjem času. Nemara je NSK s tem, ko je rekapituliral stimulacijo odzivov občinstva kot sredstvo za proizvajanje »lojalnosti znamki«, v enaki meri zaznal korporativno prihodnost, kot je razgalil sedanjost.