György Galántai: Homage Veri Mukhini, 1980
#

György Galántai​

1941, Bikács, Madžarska; živi v Budimpešti, Madžarska

 

Hommage Veri Muhini, 1980

performans s sodelovanjem Julie Klaniczay in Guglielma Achilleja Cavellinija, Trg herojev, Budimpešta, maj 1980

 

foto: György Hegedűs

Donacija za zbirko Arteast 2000+

 

György Galántai je priznan madžarski umetnik in član Fluxusa, ki je bil na čelu ustanovitve več umetnostnih institucij. V času stroga socialistične cenzure na Madžarskem je Galántai pripravil slovit niz razstav z naslovom Razstave v Kapelici. Danes bi jih opisali kot štiriletni (1970–1973) multimedijski maraton sodobne kulture: med drugim je bilo 35 razstav, koncertov, branj poezije, gledaliških predstav in filmskih projekcij. Živahno dogajanje je pritegnilo pozornost tajne policije, in to je pripeljalo do zaprtja Ateljeja Kapelica, kjer so se dogodki odvijali. Zaradi kompleksnih razmer v madžarski politiki se je Galántai začel v poznih sedemdesetih letih ukvarjati z mail artom. Korespondenca kot umetniška praksa je bila eden redkih načinov vključevanja v mednarodni umetniški kontekst. Arhiv dopisovanj je postal osnova za Arhiv Artpool, budimpeštanski inštitut, ki se ukvarja z ohranjanjem in razstavljanjem podatkov o umetnostnem življenju na Madžarskem v obliki načrtov, zapiskov, knjig, fotografij, katalogov, vabil, diagramov, filmov in drugega. Med letoma 1983 in 1985 je institucija v samozaložbi izdajala časopis Artpool Letter, ki je bil v bistvu edini vir informacij o sodobni umetnosti na Madžarskem v tistem težavnem obdobju za kulturo.

 

V performansu Hommage Veri Muhini je umetnik skupaj z Julio Klaniczay in Guglielmom Achillejem Cavellinijem poustvaril kompozicijo kipa Vere Muhine Delavec in kolhoznica (1937). V oblačilih, na katerih so bila izpisana imena pomembnih osebnosti svetovne umetnosti, sta umetnika tri ure nepremično stala na Trgu herojev v Budimpešti, na katerem je bilo vedno veliko policistov. Dekonstrukcija komunističnih simbolov je skupaj z izzivanjem mestnega represivnega aparata spremenila status teles umetnikov v živi skulpturi. Tako je performans dobil veliko pomenov z družbenim, političnim in umetniškim nabojem.