Đorđe Balmazović (ŠKART)
1965, Beograd, živi v Ljubljani in Beogradu
Zemljevidi, 2013 - 2015
risba na papir, preneseno na platno
Z dovoljenjem avtorja
Zemljevidi so nastali v sodelovanju z beograjsko Grupo 484 med letoma 2013 in 2015 v raznih azilnih centrih v Srbiji in bili prvič razstavljeni v Muzeju afriške umetnosti v Beogradu septembra 2015.
Leta 2013 je Grupa 484 povabila več umetnikov k sodelovanju pri delu s prosilci za azil v azilnem centru blizu vasi Bogovađa pri Valjevu. V tistem času ni bilo število migrantov na poti skozi Srbijo niti približno tako veliko kot danes, problematika pa ni bila niti vidna niti aktualna. V Bogovađi so bili ljudje iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Eritreje, Gvineje, Senegala, Sirije …, ki so v tam počivali po naporni poti. Do centra so prišli tako, da so se po ilegalnem vstopu v Srbijo zglasili na policijski postaji in izrazili namen, da zaprosijo za azil.
Pri delu z migranti jih prvenstveno nismo želeli dojemati kot žrtev, skozi prizmo humanitarnega paternalizma, do česar pogosto pride pri umetniških projektih, ampak kot pogumne ljudi, ki so nekaj radikalno spremenili v svojem življenju že samo s tem, da so se podali na tako potovanje v begu pred vojno, spopadi in revščino. Zanimalo nas je, kdaj, kako in kje so potovali. Vprašali smo jih, zakaj so se podali na to pot, skozi kakšne težave so se prebili, kako so prečkali meje, koliko so plačali tihotapcem in kakšne so bile njihove izkušnje s policijo in prebivalci v deželah, skozi katere so potovali.
Odgovore smo okvirno zabeležili v obliki zemljevidov, da smo zarisali njihove poti, ki so v nekaterih primerih trajale tudi sedem let. Včasih zemljevidom manjkajo podrobnosti ali pa so nejasni in nekatere dele poti preskočijo. Želeli smo se izogniti patosu in prikazovanju trpljenja. Njihova potovanja smo želeli pokazati zgolj prek dejstev, faktografsko, da bi opozorili na odsotnost humane azilne politike v Evropi, kar je postale še zlasti očitno v zadnjih mesecih v dramatični, čustveno nabiti situaciji, ko sta se v »krščanski Evropi« razplamtela rasizem in etnonacionalizem.
Danes je bolj kot kdajkoli nujno zastaviti kritična vprašanja o aktualnem geopolitičnem položaju v Evropi in o spremembah, ki ji prinaša in ki bodo imele velik vpliv na našo prihodnost. Muzej pri tem ni izjema, nasprotno, muzej kot skupni prostor, kjer nastaja specifično znanje, postane tudi prostor aktivnega razmisleka, ki ne le osvobaja ljudi, ampak tudi afirmira morda nekoliko pozabljene ideale, ki so bistveni za solidarnost in človečnost.
