Marija Mojca Pungerčar: Iz cikla Bratstvo in enotnost

Fotografija, 2006

Avtorja vključenih fotografij:

Leopold Pungerčar st. (leva fotografija, 1958)

Nada Žgank (desna fotografija, 2006).

Projekt Bratstvo in enotnost je zgodba o dveh cestah in ljudeh, ki so ju zgradili. Zgodba se dogaja v okolici Novega mesta, kjer je leta 2006 potekala gradnja avtocestnega odseka Hrastje–Lešnica. Odprt je bil 23. junija istega leta.

Leta 1958 je na istem mestu potekala gradnja dolenjske magistrale, ceste Bratstva in enotnosti, ki so jo gradile prostovoljne delovne brigade iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Moj oče, Leopold Pungerčar, je na cestnem gradbišču dolenjske magistrale fotografiral brigadirje, ki so tam delali in v barakah tudi stanovali. Fotografije so bile namenjene brigadirjem za spomin na udarniško delo.

Na istem mestu sem po skoraj štiridesetih letih, leta 2006, s pomočjo fotografinje Nade Žgank posnela poklicne gradbene delavce različnih podjetjih pri delih na novem avtocestnem odseku. Fotografske kompozicije sem zasnovala kot montaže posnetkov iz preteklosti in sedanjosti. Na ta način vzpostavljajo dialog in poudarjajo izjemno koincidenco dveh gradbišč na isti lokaciji v različnem času in v različnih družbenih sistemih.

Drugi del projekta je dokumentarni video, ki prikazuje delavce pri delu na gradbišču ter v samskih domovih, kjer so leta 2006 živeli. Pretežno je šlo za delavce iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bili na stalnem ali začasnem delu v Sloveniji. Medtem ko je imelo nekdanje udarniško delo smisel in višji cilj v prostovoljnemu povezovanju ljudi različnih narodnosti in iz različnih okolij, je delavce leta 2006 družila usoda pomanjkanja dela in zaslužka v domačem okolju. Slovenija, ki je bila nekdaj del skupne domovine, je bila zanje le še tujina, kjer so, ločeni od svojih domov in družin ter pogosto potisnjeni v doživljenjsko sezonsko delo, gradili sodobne infrastrukture prihodnosti in napredka. 

Projekt Bratstvo in enotnost je bil v javnosti prvič predstavljen leta 2006 na samostojni razstavi v galeriji Simulaker v Novem mestu. Moj pokojni oče bi se danes gotovo čudil, kje vse so ljudje njegove fotografije od takrat lahko videli: v Gradcu, Sarajevu, Velenju, Cetinju, Pordenoneju, Bratislavi, Ljubljani, Zagrebu in kar trikrat na Dunaju.

Marija Mojca Pungerčar, 2015

Z dovoljenjem umetnice.

______________________________

Marija Mojca Pungerčar je bila rojena leta 1964 v Novem Mestu. Živi v Ljubljani. Nekdanja modna oblikovalka v slovenski tekstilni industriji in članica skupine Linije sile je leta 1989 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 2001 magistrirala iz novih žanrov na San Francisco Art Institute v Kaliforniji. V zimskem semestru 1992-93 je bila gostujoča študentka na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju. Od leta 1991 je samozaposlena na področju kulture.  Za njeno delo so značilne socialno angažirane vsebine, kritika konzumeristične družbe in poudarjanje lokalnosti ter skupnosti. Med njenimi nagradami in priznanji so Priznanje Riharda Jakopiča, nagrada na Festivalu neodvisnega filma, štipendija Avstrijske akademske izmenjave, štipendija ArtsLink in Fulbrightova štipendija. Deluje na področju sodobne vizualne umetnosti, ukvarja se tudi z gledališko kostumografijo. Leta 2014 je ustanovila Novičnik za samozaposlene v kulturi, ki ga tudi vodi in ureja.

Umetničine domače strani: www.3via.org/mojca, www.mojcapungercar.si, www.socialdress.si