Prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo za leto 2025 sta kiparka Dragica Čadež ter režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnica nagrade Prešernovega sklada pa med drugim vizualna umetnica Nika Autor. Z nagrajencem in nagrajenkama smo večkrat sodelovali pri različnih razstavah, njihova dela pa so tudi del naših zbirk.
Za prejem nagrade Prešernovega sklada čestitamo tudi oblikovalcu zvoka Juliju Zorniku, ki je letos ustvaril zvok za slovenski paviljon v Benetkah.
Dragan Živadinov (1960), gledališki režiser in performer
Dragan Živadinov že 4 desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja.
Leta 1984 je bil eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je bilo ob skupinah Laibach in Irwin nosilni steber retroavantgardističnega gibanja, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in v sodobni umetnosti sploh. To je bila predstava, ki je Gallusovo dvorano in slovensko umetnost v njej krstila v gledališkem, tehnološkem in spektakelskem smislu. Leta 1987 je Dragan Živadinov ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Svoje umetniško delo je povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Umetniški kozmonavt je leta 1999 ustvaril Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič, prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.
Dragan Živadinov je utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard 20. stoletja. Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje.
Tudi kadar gledališče ni dobesedno v vesolju, prostorska in vizualna dimenzija presegata znake zemeljske težnosti. Preoblikovani realni prostori ali konstruirani moduli (njihova avtorica je po navadi Dunja Zupančič) so nabiti z znaki – simboli, citati, aluzijami ̶ , ki so referencialni, a hkrati nagovarjajo kot samozadostna in avtohtona poetičnost.
Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, ki prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Dragan Živadinov je reaktor in atraktor, ki v predstavah, informansih in obredih poslavljanja sega v preteklost, da bi dosegel prihodnost.
Njegova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov..
Dragica Čadež (1940), kiparka
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena prvih vidnejših in vplivnejših umetnic v povojnem času v slovenskem kulturnem prostoru, ki je od začetka 60. let 20. stoletja brez prekinitev prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 tam opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je leta 1982 uspešno opravila habilitacijo za mesto univerzitetne profesorice na področju kiparstva. Leta 1989 se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je delovala do svoje upokojitve. Po tem je 5 let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
V svojem kiparskem opusu se je Dragica Čadež navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, kasneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi, in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta.
Svojo prepoznavnost je dobila predvsem v času geometričnega obdobja, ko je bila članica neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti (1968 ̶ 1972). Člani skupine, ki so ji poleg umetnice pripadali še Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec, Dušan Tršar in Vinko Tušek, so sledili splošnim tendencam tedaj aktualnega minimalizma in geometrične umetnosti. Takrat je Dragica Čadež izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice. V tem obdobju je les obdelovala v ravnih linijah, ga barvala in brusila, da bi dobila gladke in monokromne površine, ki po svoji obliki ustrezajo objektom skrbnega in načrtnega oblikovanja. Kasneje je les obdelovala precej bolj grobo in robustno. V njene skulpture večjih formatov je bilo mogoče celo vstopiti, tiste, postavljene na javnih površinah, pa so postale del celostne izkušnje prostora.
Dragica Čadež je ustanoviteljica trienala keramike UNICUM, ki je v petih edicijah postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov.
Nika Autor (1982), vizualna umetnica
Nika Autor s prefinjenim vizualnim jezikom ustvarja zgodbe, v katerih združuje refleksijo družbene stvarnosti in poetične impresije, njena dela pa se gibljejo na presečišču vizualne umetnosti in filma. Vsebinsko v svojih delih obravnava teme, povezane z migracijami, delavskimi pravicami in politikami kolektivnega spomina. Kot osrednje izrazno sredstvo ji služi format eksperimentalnega video eseja, ki pa v muzejskih in galerijskih formatih preraste kar v prostorske instalacije. Njena praksa tako medijsko ni strogo zamejena. Mnogokrat kot sredstvo poleg video eseja uporablja tako fotografijo, zadnja 3 leta pa tudi kolaž in besedilo, slednje se vpenja v esejski film, velikokrat pa vstopa besedilo v razstave s citati in publikacijami, ki jih imenuje Obzorniški okruški.
Nika Autor je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in doktorirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Svoja dela je predstavila na številnih mednarodnih razstavah, v muzejih in na festivalih. Z delom »Novicam se ne odpovemo!« in »Obzornik 63 – Vlak senc« je leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu, pri čemer je britanski časopis The Guardian slovenski paviljon označil za enega najboljših na 57. bienalu. Prav tako je leta 2018 za to delo prejela tudi nagrado v kategoriji Found Footage Award na Mednarodnem Filmskem Festivalu v Rotterdamu. Njena dela se nahajajo v pomembnih muzejskih zbirkah.
V obdobju zadnjih 3 let je Autorjeva je zasnovala 2 samostojni razstavi: »Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili«, v +MSUM, 8. 3.– 20. 6. 2022 in »Crvene šume«, v MSU Zagreb, 16. 5. – 25. 6. 2023. Ustvarila pa je tudi serijo eksperimentalnih filmov, med drugim tudi trilogijo dokumentarnih filmov, v katerih se loteva teme rezilne žice in njenih nehumanih posledic. Poleg tega pa je avtorica tudi 2 filmov, in sicer sta to celovečerec »Obzornik 80 – Metka, Meki«, ki obravnava zgodbo nekdanje delavke Metalne, zaznamovane z izkušnjo gastarbajterstva, v povezavi z aktualno migrantsko problematiko, in »Obzornik 242 – Sunčane pruge«, v katerem je z vidika povojne dediščine mladinskih delovnih brigad obravnavala izzive današnjega časa. V tem obdobju je svoje projekte predstavljala na večjih mednarodnih razstaviščih doma in v tujini (MoMa v New Yoku, MAXXI v Rimu, Mosaic Rooms v Londonu itd.)
