Raša Todosijević: Hvala Raši Todosijeviću – hvaležni meščani Ljubljane, 2000
Foto: Lado Mlekuž in Matija Pavlovec, © Moderna galerija, Ljubljana
Umrl je Raša Todosijević, eden ključnih protagonistov jugoslovanske konceptualne umetnosti, ki so na začetku sedemdesetih, v času prevlade klasičnih medijev ter modernizma, začeli uporabljati nove medije, video, performans, akcije kot neke vrste provokacijo pa tudi kot kritiko delovanja takratne umetnosti in družbe. Todosijević je diplomiral leta 1969 na beograjski Akademiji likovnih umetnosti in skupaj s prijatelji umetniki Marino Abramović, Ero Milivojevićem, Nešo Paripovićem, Zoranom Popovićem in Gergeljem Urkom, zbranimi okrog beograjskega Študentskega kulturnega centra, oblikoval nov umetniški izraz, kasneje poimenovan kot Nove umetniške prakse.
Močno je vplival na številne umetnike mlajših generacij po celi bivši Jugoslaviji, kar je na primer nazorno predstavljeno v projektu East Art Map, 2000/2006, skupine Irwin. Z deli kot so "Was ist Kunst?", kjer nastopa z ženo Marinelo Koželj ali "Gott liebt die Serben", pa je pridobil tudi svetovno prepoznavnost.
Samostojno je začel razstavljati leta 1969. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Bil je predstavnik Srbije na 54. beneškem bienalu. V Moderni galeriji smo z Rašo Todosijevićem tesno sodelovali od 1990ih let dalje, bil je vključen na mnoge skupinske razstave (med drugim na prvo obsežno predstavitev performansa v regiji Body and the East, 1998), njegovi deli Was ist Kunst, Marinela Koželj?, 1978 in Hvala Raši Todosijeviću – hvaležni meščani Ljubljane, 2000
pa sta pomemben del zbirke Arteast 2000+.
Raša Todosijević je dejal:
»Počel sem najrazličnejše stvari: če nisem delal objektov, sem pripravljal performanse, če ne tega, pa sem risal elementarne slike, oblikoval ambiente, tiskal plakate, eksperimentiral z zvokom in moralo (predvsem sem kričal in navijal radio), pisal tekste, snemal videokasete, risal ravne črte (na papirju ali stenah zasebnih stanovanj, hotelov, v evropskih galerijah in uglednih muzejih), predaval (o sebi in drugih – bolj o sebi kot o drugih), potoval ali preprosto z užitkom zapravljal čas v neskončnih razpravah o umetnosti.«
