Foto: Tihomir Pinter / Moderna galerija, Ljubljana
Z žalostjo smo sprejeli novico, da je umrl Andraž Šalamun, član kultne konceptualne skupine OHO in slikar izjemne eruptivne moči.
Andraž Šalamun se je rodil v Ljubljani 30. 7. 1947, gimnazijo je končal v Kopru in nato najprej študiral atomsko fiziko, nato pa primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1966 in 1971 je bil član konceptualnega gibanja-skupine OHO, ki je bila povezana tudi z živahnim gibanjem novih umetniških praks v Beogradu, Novem Sadu in Zagrebu. Sodeloval je pri happeningih, ustvarjal objekte in instalacije. Za njegova dela v okviru skupine OHO je značilen izredno telesen, fizičen, necerebralni način, ki je bil kasneje konstitutiven tudi za njegovo slikarsko prakso. Ob tem je po mnenju Tomaža Brejca ravno Andraž Šalamun s svojimi objekti iz mavca, stekla in kovinskih palic v duhu arte povera, revne umetnosti, ustvaril »najboljše plastične realizacije ohojevskega ustvarjanja nasploh«. Ko je skupina OHO prenehala delovati, se umetnik ni priključil članom Družine v Šempasu, ki je pomenila novo fazo gibanja. Konceptualizem se mu je tedaj zdel mrtev. Leta 1975 je – »zaradi lastnega miru« – dokončal študij in se vrnil v Koper.
Po vmesnem obdobju iskanja, predvsem v risbi s tušem, je silovito nastopil s slikarstvom velikega formata na prelomni skupinski razstavi Podgornika, Šalamuna in Šušnika, ki jo je leta 1976 v Moderni galeriji pripravil Tomaž Brejc in dela treh mladih slikarjev opredelil kot perspektivno pot slikarstva v času »krize slikarstva in umetnosti nasploh«. Prvim slikam velikega formata, ki jih je Šalamun ustvarjal s polivanjem razredčene akrilne barve na negrundirano juto in so dosegale učinke mehkih, oblakastih form, so sledila raziskovanja, ki obujajo način akcijskega slikarstva in drippinga, od prvih Šalamunovih slik pa se razlikujejo po uporabi gostejših barv in sunkovitejšem načinu odlaganja, metanja, brizganja barve na platno. Ključnega pomena postane umetnikovo dejanje ustvarjanja, dobesedno njegovo obnašanje: impulzivno, tudi iracionalno, nikoli vnaprej premišljeno delo okoli slike in na sliki sami, z rezultatom – sliko, ki ne izraža ničesar zunajslikarskega ali simbolnega, ne pomeni vitalističnega potrjevanja življenjske sile ali odslikave eksistencialne stiske oziroma socialne alienacije umetnika. Izvor takšne Šalamunove pozicije, ta »kaotični sindrom telo-barva-površina-materija«, kakor ga imenuje Tomaž Brejc, je mogoče razumeti kot odmev postopkov ustvarjanja, ki jih je Šalamun izkusil v praksi body arta in revne umetnosti znotraj OHO-ja.
Na pragu osemdesetih let je Andraž Šalamun z vehementno gesto osvojil monumentalno figuralno slikarstvo, ki je povsem v duhu mednarodnega dogajanja v umetnosti, premika k postmodernizmu, pri nas formiralo fenomen t. i. nove podobe. Leto 1981 je bilo tako tudi za Andraža Šalamuna odločilno, naslikal je prve velike figuralne slike nove podobe, s katerimi se je prvič predstavil konec leta 1981 v Zagrebu, že naslednje leto pa je s tremi slikami sodeloval na Beneškem bienalu. Andrej Medved, ki je na Slovenskem pisal najbolj izčrpno in angažirano ter promoviral tedaj svežo slikarsko tendenco nove podobe, je Andraža Šalamuna uvrstil med njene osrednje predstavnike. Vitalistični zagon slikarstva nove podobe je prinesel nekaj najbolj značilnih Šalamunovih del, najbolj ikonična med njim je gotovo monumentalna podoba bika. Eruptivni in relativno kratki epizodi nove podobe je sledilo obdobje umiritve, ki so jo kritiki poimenovali obdobje avtopoetik in umik slikarjev v svoje delo, ki poteka kot zaprti krog ustvarjanja v lastnem umetniškem jeziku; tudi Andraž Šalamun se je odslej vse bolj posvečal razvijanju značilnega likovnega jezika in podobja, ne da bi pri tem nujno prav veliko upošteval nove tokove in težnje v umetnosti, ali pa je nanje reagiral le znotraj svojega likovnega idiolekta. Tako so s časom nastale znamenite serije vse abstraktnejših, na mehkih barvnih madežih temelječih monumentalnih slik: serije Sonca, Mah in srebro in (nebesno-morskih) modrin – veliki diptihi serije grških otokov. Občutenje slike zdaj pri Šalamunu vse bolj postaja vstopna točka v svet notranjih vizij, sanjskih prividov in predstav – »psihični pejsaži« (pre)ostanejo edino trdno jedro Šalamunovega ustvarjanja, ki se od začetka devetdesetih let samo še bolj zgosti.
Bogata razstavna dejavnost Andraža Šalamuna je potekala po dveh poteh: v okviru skupine OHO ga upoštevajo ključni svetovni pregledi konceptualne umetnosti, njegova slikarska dela pa so bila po prvih samostojnih predstavitvah v Beogradu in Zagrebu kmalu vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav (Bienale v São Paulu, 1979; Beneški bienale, 1982), v zbirke jugoslovanskih galerij in muzejev ter v pregledne razstave slovenske umetnosti. Poleg tega je svoje delo je predstavil na več deset samostojnih razstavah. Leta 2017 smo Andražu Šalamunu v Moderni galeriji pripravili veliko pregledno razstavo, na kateri je bil njegov opus predstavljen z izborom več kot sedemdesetih del iz vseh obdobjih njegovega ustvarjanja.
Ješa Denegri je o Andražu Šalamunu v katalogu ob njegovi pregledni razstavi v Moderni galeriji zapisal:
»Kot pripadnik ohojevske skupnosti Šalamun ni le sodeloval v umetniški preobrazbi, ki jo je v sklopu družbenega in duhovnega ozračja poznih šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja enako kot prijatelji iz skupine v celoti doživel, ampak je obenem trdno verjel v vse posledice te umetniške preobrazbe v spremenjenem pojmovanju medčloveških odnosov. A potem ko je po dokončnem razhodu skupine ostal sam, je ravno v slikanju in slikarstvu poiskal in našel edino trdno oporo in zatočišče svoje tedanje in prihodnje življenjske izpolnitve. V slikanju in slikarstvu je odkril smisel svojega nadaljnjega obstoja in tako je ostalo do danes, ko je treba njegovemu celotnemu umetniškemu opusu nameniti še en pogled. Velja zaključiti, da je Andraž Šalamun prispeval velik delež v dveh zaporednih zgodovinskih valovih v umetniških procesih sedemdesetih in osemdesetih let – v ohojevskem in postohojevskem obdobju – ter da je v obeh poglavjih svojega delovanja ostal zvest primarnemu poslanstvu: umetnik se mora umetnosti predati in posvetiti v celoti, saj edino s tako zvestobo umetnosti lahko upravičuje in potrjuje lastno človeško obstajanje.«
