Z žalostjo sporočamo, da je umrl Peter Weibel (5. 3. 1944–1. 3. 2023), umetnik, teoretik, profesor in kustos, ki je zadnjega četrt stoletja vodil ZKM (Center za umetnost in medije v Karlsruheju). Rojen je bil leta 1944 v Odesi, v svoji večplastni in izrazito mednarodno odmevni karieri pa je pustil neizbrisen pečat v umetnosti in kulturi. Kot mislec in ustvarjalec se je ukvarjal z vprašanji komunikacijskih medijev in načini, kako se znajti v sodobnem svetu, kjer odločilno vlogo prevzemajo algoritmi, tj. s pravili določene prakse, ki so bodisi utelešene v delovanju strojev, v družbenih praksah in konstelacijah ali pa v človeškem mišljenju in dejanjih. Peter Weibel je dobro poznal Slovenijo, tesno je sodeloval z več skupinami pri nas, v Moderni galeriji je bil kustos odmevnega 2. trienala slovenske umetnosti U3 (1997–98), leta 2005 pa je bila v Moderni galeriji na ogled pregledna razstava njegove umetniške ustvarjalnosti z naslovom Odprto delo (1964–1979).
Peter Weibel je študiral književnost, medicino, matematično logiko, filozofijo in film v Parizu in na Dunaju. Med letoma 1984 in 2017 je bil profesor na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, med 1984 in 1989 na Newyorški državni univerzi v Buffalu, v Kasslu, na Städelschule v Frankfurtu na Majni ter bil dejaven tudi kot gostujoči profesor. Med letoma 1986 in 1995 je bil umetniški vodja linške Ars Electronice, med letoma 1993 in 2011 glavni kustos Nove galerije Deželnega muzeja Joanneum v Gradcu, večkrat komisar avstrijskega paviljona na beneškem bienalu ter vodja več bienalnih razstavnih dogodkov. Bil je prejemnik številnih nagrad. Od leta 2009 je bil redni član Bavarske akademije lepih umetnosti v Münchnu in Akademije znanosti in umetnosti Severnega Porenja - Vestfalije. Od leta 2013 je bil član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Leta 2007 je prejel častni doktorat helsinške Univerze za umetnost in oblikovanje, leta 2013 pa Univerze v Pécsu. ZKM je bil v času Weiblovega vodenja poznan po izčrpnih pregledih različnih področij sodobne umetnosti s poudarkom na medijih, kot so svetloba, zvok, video podoba, algoritmi, gibljiva besedila, aktivizem, negativni prostor … v obliki razstav, ki so jih spremljali obsežni katalogi, nastali v sodelovanju z vrhunskimi sodelavci. Njegovi spisi so zbrani v Medijski enciklopediji v šestih obsežnih zvezkih, posvečenih arhitekturi, glasbi, umetnosti, književnosti, politiki in teoriji z vidika medijske teorije (izšli so štirje zvezki, izid zadnjih dveh je bil predviden v roku enega leta).
Bil je aktiven do konca, pripravljal je razstavo, ki bi se morala odpreti spomladi letos, kot sklepno v vlogi umetniškega in znanstvenega predstojnika ZKM. Svojo zadnjo razstavo je tam v vlogi kustosa odprl decembra lani, o delu mednarodno dejavnega arhitekta iz Karlsruheja, Ole Scheeren: Spaces of life, ter njegovi ideji »form follows fiction«, oblika sledi domišljiji. Kot običajno je enciklopedičen pregled opusa, ki se z njim ukvarja razstava, dopolnjevala tudi spremljevalna dejavnost, npr. predstavitev nove monumentalne knjige o arhitekturi 20. in 21. stoletja v povezavi z umetnostnimi, kulturnimi in družbenimi gibanji in dogodki. Še vedno je v ZKM na ogled razstava več partnerjev, v kateri je Weibel spet vizionarsko začrtal enega od načinov dela na področju muzealstva in sodobne umetnosti, namreč kako preseliti razstavo iz realnega prostora – Iconoclash, ZKM, 2002, kustos P. Weibel v sodelovanju z mednarodno interdisciplinarno skupino pod vodstvom B. Latourja – v digitalno ponovno oživitev. Projekta se ni loteval z lahkoto, razstava v virtualnem prostoru mora učinkovati podobno kot v realnem, pri tem pa upoštevati možnosti, ki jih daje medij in njegove omejitve – če se je odprtost principa urejanja v fizičnem prostoru uresničevala z arhitekturno-scenografskimi posegi, so na programju temelječi digitalni modeli razstav lahko gibljivi, spremenljivi, kar je bil hkrati tudi že vidik tega konkretnega izvirnega razstavnega dogodka. Ohranjanje ni kopija, je komunikacija (https://iconoclash.beyondmatter.eu).
Vsako srečanje z njim ali njegovim delom ter njegovo obsežno in tehtno bibliografijo je bilo in je spodbuda in mera za naše nadaljnje delo.
