59. beneški umetnostni bienale je odprl vrata 24. aprila, na ogled pa bo do 27. novembra 2022.
Sodeč po prvih odzivih, paviljon Republike Slovenije navdušuje italijansko publiko. Giulia Ronchi ga je predstavila na portalu Artribune.com, posvečenemu sodobni umetnosti in kulturi, pozitivno o njem piše tudi Il Giornale dell'Arte. Z razstavo Brez gospodarja se predstavlja akademski slikar Marko Jakše.
Giulia Ronchi je predstavila najbolj zanimive paviljone držav vzhodne Evrope glede na interpretacijo tematike 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko iz sanj. Prvo mesto je zasedel poljski paviljon, med prvimi petimi pa je tudi slovenski. »Gledalca potopi v sanjsko in zasanjano okolje, popolnoma v skladu s splošno temo Mleko iz sanj. Na ogled je več kot tri desetletja dolgo slikarsko raziskovanje umetnika, ki na svojih platnih ustvarja fantastične in distopične svetove, naseljene z bizarnimi figurami, nezemeljskimi telesi in izumrlimi živalmi (spominjajočimi na upodobitve Hieronymusa Boscha, vendar na sodoben način), ki zaživijo med ezoteričnimi rituali in dionizijskimi plesi. Za razširitev moči halucinantne vizije tega okolja je dodan zelo droben pesek, posipan po tleh paviljona, ki se dviga, ko obiskovalec nadaljuje po poti, in mu delno zakriva pogled.«
Laura Lombardo, Il Giornale dell'Arte, poudarja, da je slikarski kozmos Marka Jakšeta presenetljivo blizu nadrealističnim izhodiščem.
59. beneški umetnostni bienale je odprl vrata 24. aprila, na ogled pa bo do 27. novembra 2022.
Povezava na prispevka Artribune.com in Il Giornale dell'Arte.
Prevod prispevka Kunstforum
Slovenija: Marko Jakše | BREZ GOSPODARJA
Komisar: Aleš Vaupotič
Kurator: Robert Simonišek
Kraj: Arzenal<i>, Benetke, Italija
Kredasto sijoči svetovi na slikah Marka Jakšeta so videti kakor prizorišče novega dela znanstvenofantastične sage o puščavskem planetu Dune, ki bi ga družno zasnovala Hieronymus Bosch in Joanne K. Rowling: nestvarne stebriščne dvorane obljudene z belobradimi moškimi, s srhljivimi bitji z zašiljenimi kljuni, z orjaškimi kunci, med njimi rezine kumar in granatnih jabolk, ki oznamujejo moč in telesna poželenja. Iz slik veje simbolistična fascinacija nad skrivnostnimi ritualnimi opravili -- s peskom posut razstavni prostor paviljona je zavit v pomenljiv mrak, kakor da ne pozna ne dneva ne noči.
V Jakšetovem slikarstvu je sleherna figura videc. Ti vidci s predirljivimi, deloma počrnelimi ali mlečno kalnimi, slepimi očmi -- v niansah med zbranostjo, pričakovanjem ali tihim strahom -- zrejo mimo dogajanja kam v daljavo ali izven slike. To ponazarja slika Slepi patriarh (2010), ki izraža Jakšetovo skepso do avtoritet, pa tudi slika Rekonvalescenca (2010), ki jo je Jakše naslikal med branjem Čarobne gore Thomasa Manna. Vprašanje: »kako zdrav ali bolan sem pravzaprav?«, hkrati pomeni soočenje z lastno naravo in minljivostjo, a tudi z družbo in njenimi pričakovanji.
Od blizu opazimo, da je površina slik, ki se od daleč zdijo tako nežno zglajene, hrapava ali »odrgnjena«, a drobne raze in sledi bolj grobih udarcev s čopičem postanejo fine brazgotine in gube, ki same po sebi slikam dajejo poseben pečat. Jakše je na svoji spletni strani posamezne izreze iz več slik zmontiral v kratke sekundne videe in s tem bliskovnim načinom še dodatno podkrepil njihov nadrealistični značaj.
Zdi se, da Jakše s svojo umetnostjo naslavlja »veliko celoto«, pri čemer mu ne gre za razumevanje, ampak za čutenje. Na slikah je moč razbrati nujno svarilo pred posledicami "antropocena" in tehnološke neobrzdanosti, a tudi določeno ujetost v hermetične osebne mitologije, ki neposredno izmenjavo mnenj o priobčenih ekoloških in političnih realnostih kodirajo z nejasnimi političnimi alegorijami.
Ker kompozicije s svojo kaotično urejenostjo in nemir povzročajočo ikonografijo, ki je ni moč docela raztolmačiti, tako neodločeno nihajo med nemara zveličavnimi vizijami ali pač halucinatoričnimi, tesnobo vzbujajočimi distorzijami, je njihov učinek predvsem v tem, da umirjajo naše dojemanje. Mnogopomenske pokrajine vabijo bolj k pohajkovanju -- namesto da bi jih dejansko prečkali in se vprašali, kakšno je pravzaprav naše lastno ideološko stališče. (EW)
