Slika za Briana Ena, 1987, akril, kolaž, na platnu in lesu, 187,5 x 295 cm, Moderna galerija
Z žalostjo sporočamo vest, da se je v 85. letu poslovil eden naših najvidnejših in najpomembnejših likovnih ustvarjalcev, akademski slikar in profesor Emerik Bernard.
Rodil se je 22. septembra 1937 v Celju. Po končani Šoli za oblikovanje se je leta 1960 vpisal na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1965 je diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici, pri njem leta 1968 zaključil še slikarsko specialko, nato pa vrsto let deloval kot svobodni umetnik. Leta 1985 je postal docent za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1990 je bil izvoljen za izrednega in leta 1995 za rednega profesorja. Številnim generacijam študentov je predaval vse do upokojitve leta 2007.
Emerik Bernard se je v zgodovino slovenske umetnosti vpisal kot eden najizvirnejših likovnih ustvarjalcev in ključnih avtorjev t. i. nove podobe osemdesetih let, ko so umetniki razvijali predvsem izrazite avtopoetike oziroma mitologije. S premišljevanji o sodobnem slikarstvu se je uveljavil tudi kot pronicljiv pisec esejev o umetnosti.
V zgodnjih kolažih in asemblažih iz sedemdesetih let je slikarstvo raziskoval v odnosu do modernizma, zgodovinskih avantgard, analitičnega in sintetičnega kubizma, reizma in dadaizma, slednjega zlasti pod vplivi Kurta Schwittersa. Uporabljal je najdene vsakdanje predmete, jih kolažiral in umeščal v strukturo slike in se tako približal sočasnemu evropskemu novemu realizmu.
Ustvarjalni vrhunec je dosegel v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je likovna dognanja modernizma sintetiziral v samosvojo, postmodernistično slikarstvo in zlasti pod vtisi Istre, njene arhitekture ter drugih značilnosti in izročil njenih krajev naslikal odlično serijo monumentalnih slik. S tehniko t. i. montaže in oblikovanih platen, na katerih je stopnjeval haptičnost, strukturiranost in barvitost slik s kolažiranjem pastoznih nanosov barv, najdenih ali odpadnih materialov (npr. tekstil, les, papir itd.), je ustvaril vrhunska dela tega obdobja slovenske umetnosti. To so ekspresivni haptični pejsaži s poudarjeno tektoniko, slikarski palimpsesti, ustvarjeni z uporabo zavrženih predmetov. Razgibana montažna struktura se v poznejših delih, potem ko je slikar s posameznimi elementi slike posegel tudi v prostor, umirja, podobe pa postajajo vse abstraktnejše.
Izjemni opus Emerika Bernarda je plod prepleta njegovega bogatega teoretičnega znanja, nenehnega raziskovanja, visoke notranje izrazne moči in popolne predanosti slikarskemu poklicu in ustvarjanju.
Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, leta 1986 tudi na beneškem bienalu. Od leta 1974 je bil član Društva slovenskih likovnih umetnikov; v prvem letu izhajanja društvene revije Likovne besede leta 1985 je bil tudi član njenega uredniškega odbora. Leta 2001 je bil izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Leta 1986 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada za izjemna dela, razstavljena na 42. beneškem bienalu. Jakopičevo nagrado, podeljeno leta 1989, je odklonil. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.
V zbirki Moderne galerije hranimo trinajst del Emerika Bernarda iz vseh ključnih obdobij njegovega ustvarjanja, nekaj jih je vključenih tudi na stalno razstavo Moderne galerije.
