Raad v svojih delih raziskuje, kako vojne in desetletja družbeno-politične nestabilnosti, kakršne doživlja Bližnji vzhod, povzročajo trajno fizično in psihološko nasilje, ki se odraža v telesih, duševnosti, prostorih, tradicijah in spominih.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na presečišču kontrakulturnega misticizma, poststrukturalističnega dvoma in nastajajočih medijskih tehnologij oblikoval nenavaden filmski impulz: posneti tisto, kar se izmika očem, narediti svet viden preko senzoričnega rituala, ki postane kanal za komunikacijo pri odkrivanju nevidenega.