VMESNA POSTAJA 1:1 | Pogovor z umetniki
16. oktober 2013 | 17:00
#

Vabimo vas, da se udeležite pogovora z umetniki, ki sodelujejo na VMESNI POSTAJI 1:1, ki jo organiziramo v koprodukciji z Zavodom Maska.

 

Pogovor bo temeljil na praksah nekaterih sodelujočih umetnikov, ki se tako ali drugače dotikajo debat, ki jih je sprožila kraja del Marije Mojce Pungerčar v Galeriji Alkatraz.
Moderna galerija in Maska želita s to debato prispevati h konstruktivni izmenjavi mnenj in preseči zgolj obtožbo in kriminalizacijo dejanja, s katero bi še bolj prilili olje na ogenj, ki se je razširil na umetniško-aktivistični sceni ta teden. Nasprotujemo vojni med šibkimi, od katere imajo lahko korist samo tiste pozicije moči, ki vsak dan bolj prispevajo k vse večji pauperizaciji delavcev, umetnikov in intelektualcev.
S tem pogovorom tudi ne želimo zaključiti perečih vprašanj, ki jih odpira nesprejemljivi dogodek v naši soseščini, nasprotno, v kratkem bomo organizirali debato, ki se bo bolj konkretno dotikala lokalnih tem.

 

Iztočnice za pogovor:
Odnos med estetskim in političnim udejstvovanjem v sodobni umetnosti še zdaleč ni dorečen. Pri obeh obstajajo temeljna nasprotja, ki razkrivajo medsebojno izključevanje. Napetost, ki jo ustvarjajo ta nasprotja, ostaja nespremenjena, vendar pa se njena struktura nenehno spreminja glede na spremembe v družbenih razmerjih. Leta 1925 sta Grosz in Herzfelde zapisala, da bi morala imeti umetnost uporabno vrednost in da bi morala biti edina merila za presojo umetniških del njihov družbeni vpliv, družbena uporabnost in učinkovitost. Zdi se, da v trenutnih debatah o umetnosti in aktivizmu te predpostavke še vedno držijo. Po eni strani obstajajo določena pričakovanja o umetnosti in njenih ?emancipatornih? političnih oblikah predstavnosti, po drugi strani pa imamo pomanjkljivo razumevanje o tem, kako te politične resničnosti pravzaprav delujejo. Oboje je problematično; pri prvem taka umetnost hitro zdrsne v dogmatičnost, posebno takrat, kadar v svoji nameri poudarjeno anticipira efekt, pri drugem pa se kot argument nerazumevanja družbenih in političnih realnosti prepogosto uporablja nedotakljivost umetniške avtonomije. Umetniških del pravzaprav ne more biti, če so ta odrezana od svojih političnih realnosti in prav to je bil že dlje časa eden poglavitnih problemov na področju kulture.

 

Tovrstni antagonizmi postanejo še zlasti vidni v času krize. Kultura in umetnost sta del javnega dobrega, ki sta se tako kot druga področja npr. znanost in izobraževanje, znašla pod neoliberalnim udarom, kjer se poleg drastičnega krčenja sredstev bliskovito uvajajo novi ekonomski modeli kulturnih industrij. Ti modeli so toliko bolj nevarni, ker umetnost in kulturo postavljajo na trg, kjer sta zaželena samo tista umetnost in kultura, ki sta ekonomsko uspešna, istočasno pa vodijo v gentrifikacijo . Ta vpliva na javni in skupni prostor, tako, da spreminja mesto v korist kapitala, obenem pa izključuje možnosti participacije institucij in prebivalcev. V ospredje prihajajo tudi vprašanja glede samega položaja umetnikov, predvsem glede umetniške produkcije in dela, upor proti izkoriščanju in komodifikaciji delavske sile ter različne težnje, afekti in druge subjektivne komponente, ki so sestavni del delovnih procesov ter samih umetniških del.

 

V sredinem pogovoru bomo izpostavili primere iniciativ umetnikov v urbanih situacijah pod udarom gentrifikacije, v okviru političnih kriz, kjer ostaja nerazrešena odgovornost do centralnih kulturnih institucij , zanimal nas bo odnos med umetniki in aktivisti, oblike izobraževanja in usposabljanja v smislu alternativ dominatnim oblikam še zlasti v kriznih situacijah.

 

Pogovor bo v angleščini.