Serija z naslovom Iz živega utripa dežele prinaša umetniške filme, ki potujejo po kopnem in vodi, skozi toksičnost, rituale in odpor. Posnele so jih filmske ustvarjalke in ustvarjalec z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike: Inas Halabi, Arwa Aburawa & Turab Shah, Marianne Fahmy in Noor Abed, Jumana Emil Abboud, Ruba Salameh, Shada Safadi in Manal Mahamid.
Filmi sledijo spominom, ki živijo tako v telesih kot pokrajinah. Poezija se prepleta s tišino, pripovedovanje zgodb postane urok in pričarani svetovi se dvignejo v uporu in kljubovanju. Filmi se gibljejo skozi spreminjajoče se krajine in drsijo med preteklostjo in prihodnostjo, kot ladje, ki plovejo med videnim in čutenim. V njih se prepletajo fiktivni in nefiktivi elementi s koreninami v zgodovini. Raziskujejo globoke povezave z deželo in občutljive ekosisteme, ki so jih prizadeli spopadi in katastrofe. Vodijo nas po večplastnih svetovih, kjer se spajajo magija, spomin, odpor in rituali.
Kustosinja serije je Angelina Radaković (Mosaic Rooms, London).
Serija je del programa Moderne galerije Modeli sobivanja.
PROGRAM PROJEKCIJ
Noč, ko sva držala med seboj, 2024, 30’
+
naše pesmi so bile nared za vse prihajajoče vojne, 2021, 22’
Nedelja, 24. avgust 2025, 19:30
Od vojn razdejane ekologije: odporni svetovi
Filmski program predstavlja štiri silovita video dela palestinskih umetnic, ki raziskujejo okupacijo, razseljevanje, spomin in odpor v osebnih in poetičnih vizualnih pripovedih.
Filmski program je del multidisciplinarnega umetniškega projekta Od vojn razdejane ekologije: odporni svetovi, ki je v letih 2024 in 2025 potekal med Londonom in Bejrutom.
Jumana Emil Abboud | Tihotapljenje limon (2006, 20'18")
Ruba Salameh | Yamm (Odprto morje) (2016, 9'17")
Shada Safadi | Vetrna elektrarna (2023, 2'57")
Manal Mahamid | Od Akke do Gaze (2024, 4′)
V delu Tihotapljenje limon (2006, 20’18”) Jumana Emil Abboud ponavljajoče beleži družbeno stvarnost in izčrpavajoči postopek na mejnih prehodih med Jeruzalemom in Ramalo. Z večkratnim prečkanjem meje pretihotapi vse plodove limonovca z vrta v Jeruzalemu. Video prikaže pokrajino in monotonost poti ter način delovanja represije, tako da dobijo limone, ki jih umetnica prenaša v rokah in na telesu, različne konotacije.
Yamm (Odprto morje) (2016, 9’17”) je video delo, v katerem se Ruba Salameh vztrajno vrača na avtobusno postajo na ulici Salah Al-din v vzhodnem Jeruzalemu, kjer je nad čakajočimi potniki in mimoidočimi velik oglasni pano z morjem v Gazi. Video prikaže srž vsakdanjega življenja v Jeruzalemu, ki ga kratko prekinja mirno morje v Gazi, animirajo pa fragmenti posnetkov s plaže v Tantouri, leta 1948 porušeni palestinski vasi. Tesnobna misel na njeno izginotje, bledeči papir, njegova obraba, sledi časa in človeškega delovanja simbolično govorijo o izbrisu, ločitvi, spominu, nemožnosti in odporu.
Vetrna elektrarna (2023, 2’57”) je del raziskave Shade Safadi »Ptice, ki se ne marajo več seliti«. Projekt prikazuje prakse nadzora, ki so bile uvedene na okupirani Golanski planoti, kjer se pod krinko zelene energije gradijo novi »izolacijski zidovi«. Leta 2019 je vplivno izraelsko podjetje predložilo načrt za izgradnjo vetrne elektrarne s 110 turbinami vzdolž črte premirja. 32 od teh turbin zaseda približno 3674 dunamov (367,4 hektarov) zemljišč sirskih kmetov v vaseh Majdal Shams, Masada in Buqata. Do danes je bilo nameščenih 41 vetrnih turbin. Nahajajo se na poti selitve ptic čez Golansko planoto in predstavljajo resno grožnjo za ekologije ljudi in nečloveških vrst, vključno z rodovitno zemljo, netopirji, čebelami in pticami, kot je golanski orel. Zvok: Busher Kanj Abu Saleh.
Film Od Akke do Gaze (2024, 4’) Manal Mahamid je metaforičen portret palestinskega odpora, ki prikazuje posameznike kot mitološka bitja, ki premagujejo vse kopenske, pomorske in zračne ovire ter druge meje, ki jih vsiljuje sionistični kolonializem. Film vzpostavlja močne vzporednice med zgodovino razseljevanja in odpornostjo ter ponazarja transformativna potovanja, ki kljubujejo družbeno-političnim in fizičnim oviram.
Kustosinje projekta Od vojn razdejane ekologije: odporni svetovi so Odessa Warren, Reem Shadid (Beirut Art Center), Siegrun Salmanian in Angelina Radaković (The Mosaic Rooms).
Program Od vojne razdejane ekologije: odporni svetovi podpirata Art Jameel in British Council prek platforme Anhar: Kultura in podnebje.
Sreda, 24. september 2025, 18:00
Arwa Aburawa in Turab Shah
In še vedno ostaja, 2023, 28’
Film In še vedno ostaja je mogočna meditacija o dolgoročnih posledicah francoskih jedrskih poskusov v južni Alžiriji. Podaja presunljivo in prepričljivo sliko skupnosti, ki jo je oblikovala njena zgodovina, ne da bi jo omejila. V vasi Mertoutek visoko v gorovju Hoggar v alžirski južni Sahari se pridružimo skupnosti Escamaran, ko pripovedujejo svoje zgodbe in svoje razumevanje tega, kaj pomeni živeti s kolonialno zastrupljenostjo. Režiserja Arwa Aburawa in Turab Shah postavita pokrajino v vlogo priče in protagonista ter pretanjeno raziskujeta pozabljeno zgodovino, ki še vedno živi v okolju in telesih prebivalcev Mertouteka. Film, ki preobrne francoski narativ o tehnološkem zmagoslavju, se vrača na kraj eksplozij, da bi raziskal čas, pravico, dekolonizacijo in odpornost v soočenju s trajnim strupenim kolonializmom.
Izjava režiserjev:
In še vedno ostaja je filmski projekt, ki so ga sprožila poročila leta 2021 o vetru, ki nosi radioaktivni prah, posledico francoskih jedrskih bomb v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, od alžirske puščave vse do celinske Francije. Ta nenavadni vremenski vzorec nama je zastavil pereče vprašanje o okoljski zapuščini kolonializma in tem, ali jo je mogoče resnično pozabiti ali omejiti.
V vasici Mertoutek sva preživela čas z ljudmi, ki živijo sredi starodavne skalne umetnosti in zapuščine francoskih jedrskih bomb. Film raziskuje njihovo priselitev na to območje, njihovo vero in način življenja, kolonializem in jedrske bombe ter sprašuje, kaj pomeni živeti v tako tesni povezavi s strupenim kolonializmom? Kakšno razumevanje se izlušči iz take bližine? Feministična teoretičarka bell hooks govori o posebnem védenju, ki izhaja iz izkušnje – »gre za globoko razumevanje, ki se pogosto izraža skozi telo, saj je tisto, kar vedo, globoko vpisano vanj.« Kako si ljudje razlagajo, kar se jim je zgodilo? Kako si predstavljajo pravico? In na koncu, kako najdejo način, da gredo naprej?
Arwa Aburawa je filmska ustvarjalka, ki živi v Londonu. V delu raziskuje vprašanja rase in naravo. Vodi tudi program skupnostnega filma in filmsko šolo v okviru projekta Other Cinemas, ki ga je soustanovila s Turabom Shahom in katerega cilj je podpirati in predstavljati dela temnopoltih in nebelih umetnikov.
Turab Shah je filmski ustvarjalec in direktor fotografije, ki je magistriral iz kinematografije na Met Film School. Še zlasti ga zanima zapuščina kolonializma, med njegovimi filmi pa sta Extradition (Izročitev), ki spremlja boj Talhe Ahsana in Babarja Ahmada proti temu, da bi ju izročili ZDA, in Zones of Non-Being (Območja neobstoja), ki obravnava Guantanamo skozi prizmo kolonializma. Produciral je vrsto del, od dokumentarnih filmov za AJE do gibljivih slik za Humber Street Gallery, TfL/Art On The Underground, Brent Biennial '22, pa tudi neodvisne igrane filme.
Skupaj z Arwo Aburawa je soustanovil Other Cinemas, ki je leta 2022 prejel priznanje Film London Lodestar in štipendijo Support Structure for Support Structures galerije Serpentine.
Inas Halabi
Od nekdaj smo vedeli, v katero smer piha veter, 2019, 11’57”
Film Od nekdaj smo vedeli, v katero smer piha veter raziskuje materialne učinke sevanja, tako fizično kot metaforično. Na osnovi raziskav lokalnega jedrskega fizika Khalila Thabayneha preiskuje morebitno zakopavanje jedrskih odpadkov in prisotnost nenaravnega sevanja na območju Hebrona v Palestini. Z rdečimi plastičnimi filtri, nameščenimi pred objektiv kamere, so na različnih mestih nastali različni odtenki rdeče barve, ki naredijo stopnjo radioaktivnosti vidno. Posredovanje informacij je na različne načine ovirano, zadržano ali odloženo, zato se film posveti vprašanjem reprezentacije in posredovanja. Cezij-137, nevidni, a smrtonosni izotop lahko razumemo kot sinekdoho za bolj neoprijemljivo nevidnost – sistemska omrežja moči in nadzora v regiji – in delo postane meditacija o tem, kako pojasniti tisto, česar se ne da posneti, a je neizprosno.
Inas Halabi (1988, Palestina) ustvarja predvsem v mediju filma ter raziskuje zgodovinske in politične narative o nacionalni identiteti, kolektivnem spominu in nastajanju mitov. V svoji praksi se ukvarja s tem, kako se manifestirajo družbene in politične oblike moči ter kako spregledane ali potlačene zgodovine vplivajo na sodobno življenje. Magistrirala je na Goldsmiths Collegeu v Londonu in leta 2019 končala dvoletno rezidenco v De Ateliers v Amsterdamu. Med razstavišči in prireditvami, na katerih je nedavno prikazala svoje delo, so Other Cinemas, VB (2025), Muzej sodobne umetnosti Skopje (2024), Festival palestinskega filma Amsterdam (2024), Galway Film Fleadh (2024), Brookline Arts Centre (samostojna razstava 2024), Tavros (2024), Filmski festival Reel Palestine (2024), Bienale v Luleå (skupinska razstava 2024), Festival palestinskega filma v Torontu (2023), Filmska platforma v Sharjahu (2023), Hot Docs Canadian International Documentary Festival (2023), de Appel Amsterdam (samostojna razstava 2023), Umetniški center Bejrut (2023), Showroom London (samostojna razstava 2022), Festival Europalia, Bruselj (2021), Silent Green Betonhalle, Berlin (2021), Muzej Stedelijk, Amsterdam (2020) in Film at Lincoln Center, ZDA (2020). Živi in dela v Palestini in na Nizozemskem.
Sreda, 29. oktober 2025, 18:00
Marianne Fahmy
Dežela čudežnih preprog, 2020, 11’11”, HD film
Navdih za film so bili dnevniki egiptovskega oceanografa iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je bil razpet med fascinacijo nad Zahodom in ponosom na svoje orientalsko poreklo. Udeležil se je britanske znanstvene odprave na krovu prve znanstvenoraziskovalne ladje v Egiptu. Pripoved domiselno raziskuje njegove misli o sodelovanju z angleškimi znanstveniki in razvoj njegovega odnosa do morja. Na potovanju nenehno razmišlja o zgodovinskih dogodkih in spominih, ki odražajo družbene in politične boje tistega časa, ter si zastavlja vprašanja o nacionalizmu in identiteti.
Video obravnava konflikt identitete in si zamišlja sanje o nomadski deželi, ki ji je plovilo podobno.
Kaj lahko pride, 2019, 13’, HD film
Razmišljajoč film, ki si predstavlja posledice poplav, ki jih napovedujejo zaradi dviga morske gladine, in potopitve delte Nila v Egiptu. Film prehaja med mitom in zgodovino, resničnostjo in fikcijo ter pri tem dekonstruira obstoječe vodne projekte in si zamišlja prihodnost, v kateri bo mogoče ponovno oblikovati nacionalizem.
Film je financiral Mophradat.
Zakoni ruševin, 2024, 14’, 4K film
Film Zakoni ruševin raziskuje zgodovino vode v okviru parafiktivne paradigme in pri tem postavlja vodne zbiralnike v vlogo možnih simbolov upora in preoblikovanja. Avtorica v filmu arhivske in originalne posnetke nadgradi s poetičnim besedilom v offu, ki vključuje odlomke iz spominov Arwe Saleh, pomembne egiptovske aktivistke v radikalnem študentskem gibanju v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Film obravnava presečišča med spominom in ekologijo ter predstavlja porušene kraje kot mesta spomina, ki nas lahko s kolektivnim spominjanjem usmerijo k alternativnim prihodnostim.
Marianne Fahmy (1992) živi in dela v Aleksandriji v Egiptu. Njena praksa obsega različne medije, vključno s filmom in instalacijo. Diplomirala je iz slikarstva na Fakulteti za likovno umetnost Univerze v Aleksandriji in se leta 2016 pridružila programu MASS Alexandria Independent Art Program. Od takrat so bila njena dela predstavljena v številnih razstaviščih in na prireditvah, med katerimi so MAXXI v Rimu, Bienale Dak'Art v Dakarju (2018), 7. Trienale v Jokohami (2020), Manifesta 13 v Marseillu (2020), Bienale v Šardži v ZAE (2023), Center za likovno umetnost Bozar v Bruslju (2023), Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij v Marseillu (2023), Contemporary Arts Center v Ohiu (2023), Art Basel Statement Section v Baslu (2024) in festival Art Explora v Benetkah (2024). Njeni filmi so bili predvajani med drugim na filmskem festivalu Kino der Kunst (2017), v Muzeju sodobne umetnosti v Nürnbergu (2017) in na Filmskem festivalu v Šardži (2021). Leta 2021 je prejela nagrado Prince Claus Fund Seed Award, v zadnjih letih pa več nepovratnih sredstev za podporo njeni umetniški praksi.
