Na goli Marini Abramović leži okostnjak. Oba sta posneta bočno; živo telo in mrtvo telo sta skoraj popolnoma poravnana. Lobanja in glava Abramovićeve gledata v isto smer. Rebra okostnjaka pritiskajo na njen prsni koš. Njeno dihanje je poudarjeno in okrepljeno. Medtem ko Abramovićeva vdihuje in izdihuje, hrbtenica, rebra in glava okostnjaka sledijo njenim gibom. Spekter življenja preveva kosti, medtem ko jim Abramovićeva vztrajno vdihuje življenje. Po njenih besedah je človeški okostnjak metaforičen prikaz »… poslednjega ogledala, s katerim se bomo vsi soočili,« kar se nanaša na smrt in časovnost, ki sta ponavljajoči se temi v njenem delu. Ko »oživlja« okostnjak, postaneta življenje in smrt vidna hkrati. – Arhivi Marine Abramović

Anatomski model človeškega okostja je za namene performansa posodila Univerzitetna knjižnica Maribor. Skelet je del Zbirke modelov organov človeškega telesa.