Moji babici je bilo ime Nada,
 

iz hrvaščine bi to lahko prevedli kot Upanje. Ona me je naučila zamesiti kruh. SSKJ upanje opredeli kot "duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja". Mešanica pobožne želje, slepe vere, optimizma, volje. Mesim in upam, da zrase. Pripravljena sem, imam cilj, imam moč volje, iščem poti in različne strategije, premagujem ovire, zasledujem svoj cilj ... Toda želja ostaja izven mojega nadzora. Ostaja samo še upanje, da bo, ko bo. Babico je vodila njena naivnost, jaz sledim svoji naivni želji.