Mladen Stilinović: Treba je, 1980, pastel na papirju, Moderna galerija.
Zadnji teden v avgustu 2024 Moderna galerija organizira tretjo mednarodno poletno šolo, tokrat pod naslovom Naši mnogi Vzhodi. Prva poletna šola, Grajenje utopije (Constructing Utopia), je bila leta 2018, druga, Veliki premik devetdeseta leta 20. stoletja. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova zapuščina (The Big Shift: The 1990s. Avant-gardes in Eastern Europe and Their Legacy), pa leta 2019. Poletna šola se bo izvajala v obeh stavbah Moderne galerije, poleg Moderne galerije še v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, in v ZRC SAZU, Kraterju, Bunkerju in drugod po Ljubljani. Potekala bo v angleškem jeziku in trajala od 24. do 30. avgusta 2024. Potekala bo v angleškem jeziku in trajala od 24. do 30. avgusta 2024.
Tudi letošnja poletna šola bo posvečena temam, povezanim z Vzhodno Evropo, s posebnim poudarkom na razširjenem pojmovanju in razumevanju Vzhoda, njegove umetnosti, umetnikov, umetniških kolektivov ter družbenih in političnih kontekstov, ki so definirali geopolitično-družbeno-kulturni(e) vzhod(e) v zadnjem desetletju.
Ko je bil leta 1989 razglašen konec hladne vojne, se je pričakovalo, da bo zmaga liberalizma nad komunizmom prinesla »zahodno liberalno demokracijo« in »odprto družbo« v države nekdanjega vzhodnega bloka in širše. Posledično je gibanje neuvrščenih, ki je bilo ustanovljeno leta 1961 v Beogradu kot tretja pot med blokoma, izgubilo svoj pomen. Potem so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nacionalizmi in etnične napetosti pripeljali do vojne in razpada socialistične Jugoslavije. A kar smo videli v teh 30 letih, je bilo ne le razpad ideje liberalne demokracije, ki jo je Vzhod tako vneto sprejel, ampak tudi, kot bi rekel Ivan Krastev, liberalizem, ki je opustil pluralizem za hegemonijo. V zadnjih letih smo priča nenehnim napetostim na vzhodu, pojavu novih avtokratskih režimov, neprekinjenim begunskim krizam, vztrajnim nacionalističnim težnjam na Balkanu, vojni v Ukrajini, nerešenemu »palestinskemu vprašanju« in genocidu v Gazi. Ko je padel berlinski zid, je bilo na svetu 16 mejnih ograj. Danes jih je 65 in njihovo število še narašča. Če spet pomislimo na Krasteva in Holmesa: prihodnost je bila boljša včeraj. S tega vidika se sprašujemo, kakšna orodja nam lahko ponudijo zgodovinske izkušnje, genealogije znanja, umetniške prakse z Vzhoda(ov) v naši sedanjosti brez prihodnosti?
Poletna šola bo ponudila veliko različnih pogledov na idejo Vzhoda(ov), začeli pa bomo z vprašanjem: Kaj je danes sploh ostalo od ideje Vzhodne Evrope? To široko tematsko polje bo vključevalo teme, kot so dediščina vzhodnoevropskih avantgard, arhivi kot orodje emancipacije, nove »neuvrščene« mreže, umetnost v času konfliktov in vojn, ekologija in okolje.
Poletna šola bo razdeljena na pet glavnih tem: »Vzhod in onkraj njega«, »Jugoslovanski socialistični projekt kot vir znanja«, »Gibanje neuvrščenih«, »Film-zgodovina-arhivi« in »Socialna ekologija«.
Udeleženke in udeleženci poletne šole se bodo lahko od blizu seznanili z zbirko Moderne galerije Arteast 2000+, dobili v srečanju z umetnicami in umetniki ter kustosinjami in kustosi poglobljen vpogled v razstave v MG+MSUM, obiskali arhive, razpravljali o temah Vzhoda(ov) s strokovnjaki s tega področja, doživeli lokalno umetniško sceno, spoznali umetnice in umetnike ter teoretičarke in teoretike, se udeležili festivala Mladi levi, šli na drugačen ogled Ljubljane in veliko drugega.
Poletna šola je namenjena podiplomskim študentkam in študentom ter drugim, ki se poklicno ukvarjajo z umetnostjo ter jih zanimajo obravnavane teme. Na seminarjih bomo v obliki delavnic, predavanj, performansov, vodenih ogledov in diskusij obravnavali interpretacijo in prezentacijo izbranih tem.
Predavali in vodili delavnice bodo Ana Adamović, Zdenka Badovinac, David Crowley, Hana Ćurak, Sanja Horvatinčić, Urška Jurman & Mateja Kurir & Polonca Lovšin, Bojana Kunst & Ivana Müller, Krater kolektiv (Gaja Mežnarić Osole, Danica Sretenović), Tevž Logar, Kumjana Novakova, Tanja Petrović, Bojana Piškur, Martin Pogačar, Dubravka Sekulić, Mabel Tapia, Mila Turajlić, Ala Younis.
Avtorica koncepta poletne šole je Bojana Piškur, kustosinja v Moderni galeriji, mentorica študentom je Adela Železnik (MG+MSUM), projekt pa koordinira Sanja Kuveljić-Bandić (MG+MSUM).
Nedelja, 25. avgust 2024 | Moderna galerija, avditorij
19:00 | Mila Turajlić, Non-Aligned Newsreels: Fragmenti iz ostankov - dokumentarni performans v živo
Mila Turajlić vabi občinstvo v proces soočanja z arhivskim gradivom, ki je izpadlo iz političnih narativov. Izhodišče je bilo odkritje zaklada filmskih kolutov, ki so bili shranjeni v trezorjih Filmskih novosti in so jih posneli snemalci Filmskih novosti v raznih neuvrščenih državah od petdesetih do sedemdesetih let 20. stoletja – med borci Alžirskega osvobodilnega gibanja in FRELIMO, v novo neodvisnih državah kot Mali in Tanzanija ali na srečanjih neuvrščenih. Turajlić te »ponovno odkrite« posnetke združuje z ustnimi zgodovinami, zvočnimi posnetki in osebnimi arhivi v izpovedno spekulacijo ter prikaže izziv dajanja glasu neuresničenim političnim projektom. Tako »izkopavanje« v živo odpira prostor, v katerem avtorica potuje skupaj z občinstvom in raziskuje poetiko fragmentarnega.
Mila Turajlić, performans. Z dovoljenjem avtorice.
Torek, 27. avgust 2024 | Moderna galerija, avditorij
19:00 | Kumjana Novakova: Pripovedovanje nemogočega: ob arhivu, proti arhivu – predavanje-performans
Na osnovi svojega nedavnega filma Tišina razuma Kumjana Novakova razkriva proces preobrazbe arhiva mednarodnega sodnega postopka na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu v razdrobljen avdiovizualni ženski arhiv preživetja. Ta gesta filmskega rearhiviranja jemlje nazaj obsežen forenzični arhiv, ki ga vodijo, hranijo in upravljajo zunaj političnega in družbenega prostora, kateremu pripada, ter ga aktivira znotraj v geografijah preživetja. Film in njegova kolektivna javna izvedba aktivirata proces ob in proti arhivu, saj nas postavita kar najbližje pričam, ki so preživele spolno nasilje in mučenje na ozemlju bosanskega mesta Foča in njegove okolice v letih 1992 in 1993.
Kumjana Novakova. Foto: Dragica Nikolovska. Z dovoljenjem avtorice.
Sreda, 28. avgust 2024 | ŠD Tabor (v sodelovanju s festivalom Mladi levi)
17:30 | Debatna kafana | Ala Younis, Bojana Kunst, Ivana Müller (moderatorka Klara Drnovšek Solina)
17:30 | Debatna kafana | Dubravka Sekulić, Maja Simoneti (moderatorka Bojana Piškur)
DEBATNI KAFANI: »Naši« prostori prihodnosti
Festivalska tradicija debatnih kafan pod taborskimi kostanji ob kavi, ki vztrajajo pri razmisleku o vlogi umetnosti pri problemsko zastavljenih temah, se letos povezuje z našo mednarodno poletno šolo. Tema poletne šole je Naši mnogi vzhodi, tema obeh debatnih kafan pa bo posvečena imaginaciji ali pa kar ustvarjanju prostorov prihodnosti. Prostori, ki so »naši« oziroma skupni, so nenehno na udaru številnih silnic – urbanizacije, gentrifikacije, komodifikacije, komercializacije ter tudi vojn, izčrpavanja resursov in posledično degradacije ali pa jih različni interesi poskušajo transformirati.
Na prvi okrogli mizi bomo poskušali odpreti razmislek o skupnih prostorih kot o prostorih potenciala za reparativne prakse oziroma kako misliti spremembe tako, da vnašajo v prostor skupnostne prakse in sploh omogočajo vznik ali podporo skupnosti.
Na drugi okrogli mizi pa bo tema skupnostno upravljanje in samoorganizacija pri branjenju nekaterih prostorov in načrtovanju njihove prihodnje namembnosti in rabe.
Debatna Kafana, 2022. Foto: Nada Žgank.
Petek, 30. avgust 2024 | atrij ZRC SAZU
Jugoslavija je podpirala Gvinejo Bissau v vojni za neodvisnost od šestdesetih let in to na različne načine nadaljevala tudi po letu 1973, tj. po osamosvojitvi države od Portugalske in koncu krvave protikolonialne vojne, ki jo je vodila komunistična Afriška stranka za neodvisnost Gvineje in Zelenortskih otokov (PAIGC). Zaradi jugoslovanskega političnega zavezništva in osebnih povezav v sektorju javnih del so imeli jugoslovanski strokovnjaki močan vpliv na področju sodelovanja države v sedemdesetih in osemdesetih letih. Jugoslovanski arhitekti so sodelovali pri mnogih javnih delih, hkrati pa so načrtovali, projektirali in nadzirali tudi svoje lastne projekte, tako da so na koncu prevladovali v arhitekturi države kljub vse številnejšim drugim pristopom, ki so jih uvajali Gvinejci po študiju v Sovjetski zvezi ali na Kubi.
Predavanje Sanje Horvatinčić temelji na arhivskih raziskavah, etnografskih srečanjih in terenskih anketah, v njem pa bodo predstavljeni spomeniški projekti, ki izhajajo iz sodelovanja Jugoslavije z Gvinejo Bissau, in njihove formalne in družbene značilnosti v odnosu do sodobne produkcije spomenikov v Jugoslaviji ali do srečanja s portugalskim kolonialnim modernizmom. Čeprav se avtorica zaveda, da je pomembno upoštevati globalne izmenjave med neuvrščenimi in posredovanje nadnacionalnega strokovnega znanja in interesov, pa trdi, da lahko delo Jugoslovanov v Gvineji Bissau razumemo bolje, če osvetlimo načine, kako so oblikovali skupnost s prepletanjem strokovnega znanja, politike in intimnejših odnosov. S prepoznavanjem te kompleksnosti bomo lahko razumeli, kako se v današnji Gvineji Bissau spominjajo njihove prisotnosti in kako njihovo delo še vedno odmeva, tako v mestnem tkivu kot v ljudski domišljiji.
Sanja Horvatinčić, 2019. Foto: M. Kralj.
Ala Younis je umetnica, ki se posveča kuratorskim, filmskim in založniškim projektom. Razstavljala je v Amanu, Dubaju, Šardžahu, New Yorku, Londonu, Sevilli in Pragi. Kurirala je prvi kuvajtski paviljon na Beneškem bienalu (2013) in sokurirala Singapurski bienale (2022). Leta 2012 je soustanovila neprofitno arabsko založniško iniciativo Kayfa ta. Je umetniška vodja Akademie der Künste der Welt (Köln) in raziskovalka v Arabskem centru za študij umetnosti al Mawrid na NYU Abu Dabi.
Bojana Kunst je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti. Kot profesorica poučuje na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti v Giessnu, kjer vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans.
Dubravka Sekulić je arhitektka, teoretičarka in pedagoginja. V raziskavah se posveča transformacijam sodobnih mest na presečišču med produkcijo prostora, zakoni in ekonomijo. Je vodja magistrskega programa City Design na Royal College of Art. Doktorirala je na Inštitutu za zgodovino in teorijo arhitekture ETH Zürich na temo odnosa med jugoslovanskim gradbeništvom in gibanjem neuvrščenih. Zdaj piše knjig z delovnim naslovom »Mesto proti mestu – manjše načrtovanje za osvobojeno prihodnost«. Poleg tega kot sourednica sodeluje pri več publikacijah: Take Back the Land z Godofredom Periero, Life of Crops - Towards Investigative Memorialisation z Milico Tomić in Philippom Sattlerjem in Curatorial Design z Wilfriedom Kuehnom. Je avtorica več knjig, med katerimi je Glotzt Nicht So Romantisch! On Extralegal Space in Belgrade (Jan van Eyck Academie, 2012), nazadnje pa je sodelovala z umetnico in filmsko ustvarjalko Ano Hušman pri filmu o prostorski dediščini jugoslovanske pedagoške reforme Don’t Trace, Draw! (2020).
Ivana Müller deluje na širokem uprizoritvenem polju gledališča, plesa in performativnih instalacij, kjer raziskuje poetične razsežnosti jezik in različne reprezentacije telesa, giba in glasu. Ob tem se nenehno vrača k prostoru zamišljanja in zamišljenega ter prevprašuje idejo participacije.
Kumjana Novakova je filmska raziskovalka in ustvarjalka, deluje pa tudi kot kustosinja za film in predavateljica. Novakova se je rodila v Jugoslaviji in dela na področju filma in umetnosti od leta 2006. Živi med Skopjem in Sarajevom. Soustanovila je Pravo ljudski film festival v Sarajevu in vodila filmski oddelek Muzeja sodobne umetnosti v Skopju. Novakova se v avtorskem raziskovanju posveča filmskim jezikom v odnosih, povezanih z oblastjo, vojno, spomini in (ne)pripadanjem.
Novakova poučuje kinematografijo kot izredna predavateljica na film.factory Bele Tarra v Sarajevu, ESCAC School of Cinema v Španiji in na magistrskem študiju filmskih raziskav na Nizozemski filmski akademiji.
Dr. Maja Simoneti je diplomirala in doktorirala na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Njeno poklicno delovanje temelji na tridesetletnih izkušnjah s prostorskim načrtovanjem v praksi, ki jih je v zadnjih letih prenesla in nadgradila v svetovanje in zagovorništvo javnega interesa v urejanju prostora in varstvu okolja, pri čemer ji je uspelo načrtovalske izkušnje povezati z razvojem novih praks in aplikativnim raziskovanjem. Z obsegom svojega delovanja in angažiranostjo, ki presega običajne okvire poklicnega udejstvovanja, je bistveno zaznamovala in pripomogla k uveljavitvi krajinske arhitekture kot stroke, hkrati pa s tem utrla pot novejšim generacijam v krajinski arhitekturi in drugih strokah, med drugim s pedagoškim delom na več fakultetah.
Mila Turajlić (rojena v Beogradu) je večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in arhivska »artivistka«; med njenimi filmi sta Cinema Komunisto (2010) in Druga stran vsega (2017), ki je prejel nagrado IDFA. Njen najnovejši dokumentarni diptih, Non-Aligned & Ciné-Guerrillas: Scenes from the Labudović Reels (2022), je The New York Times opisal kot »vizualno osupljivo raziskovanje tega, kaj je potrebno, da si zamislimo nov svet«. Turaljić je ustanoviteljica projekta Non-Aligned Newsreels (nonalignednewsreels.com), umetniškega raziskovanja »osirotelega« filmskega arhiva, ki ga je v gesti »kinosolidarnosti« z neuvrščenimi državami zbrala Jugoslavija. Performativne in video predstavitve projekta so bile pripravljene za program IDFA on Stage, za mednarodne razstave (MoMA) in bienale (Berlin 2022, Šardžah 2025). Leta 2020 je bila umetnica povabljena, da se pridruži sekciji za dokumentarne filme ameriške Akademije filmske umetnosti in znanosti (oskarji).
Sanja Horvatinčić je znanstvena sodelavka na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Zagrebu. V svojem raziskovanju se osredotoča na produkcijo spomenikov in spomeniške kulture v socialistični Jugoslaviji ter na dediščino in spominsko politiko v postsocialističnem kontekstu. Sodelovala je pri raziskovalnih projektih o zgodovini jugoslovanske kulturne politike in gibanju neuvrščenih, kritičnih študijah dediščine in zgodovini digitalne umetnosti. Sodelovala je pri raziskovalnem projektu »Modeli in prakse globalnih in kulturnih izmenjav ter gibanje neuvrščenih držav, raziskava prostorsko-časovne kulturne dinamike« (2020-2024), v katerem preučuje odnos med dediščino jugoslovanskega protifašističnega boja in protikolonialnimi gibanji v državah globalnega juga preko kulturnih izmenjav v gibanju neuvrščenih. Leta 2023 je bila sourednica zbornika Shaping Revolutionary Memory: The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (Archive Books Berlin, Igor Zabel Association Ljubljana).
Poletno šolo Our Many Easts / Naši mnogi Vzhodi organizira Moderna galerija v Ljubljani v sodelovanju z ZRC SAZU v okviru projekta Museum of the Commons / Muzej skupnega konfederacije evropskih muzejev Internacionala.
Organizatorji
Moderna galerija, Ljubljana; ZRC SAZU
Partnerji
Bunker, Mladi levi; Krater
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
