Naslovna fotografija: Vsi se bojijo podpornikov, jaz pa sem hvaležna, razstava v stanovanju. Kustosinja - Kateryna Iakovlenko. Avgust 2022, Irpin. Foto dockumentacija: Artem Chernichko / BirdinFlight.
Muzeji za prihodnost
mednarodna konferenca
Petek, 26. maj 2023, 10:00–18:00 | Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM
Udeleženci: Yazid Anani, Qattan fundacija, Ramala; Zdenka Badovinac, MSU Zagreb; Marianna Dobkowska, Ujazdowski Castle CCA, Varšava; Andreja Hribernik, Kunsthaus Gradec; Kateryna Iakovlenko (preko spleta), Kijev; Goran Injac, Mladinsko gledališče, Ljubljana; Iva Kovač, Mesto žensk, Ljubljana; Natalija Majsova, UL FDV, Ljubljana; Pablo Martinez, Madrid; Tanja Petrović, ZRC SAZU, Ljubljana; Nora Prekazi, Muzej Mitrovica, Mitrovica; Bogna Stefanska, MSN, Varšava
Zasnova: Bojana Piškur, Adela Železnik
Moderatorji: Bojana Piškur, Igor Španjol, Adela Železnik
Za mnoge institucije po vsem svetu postaja vse težje ne le nemoteno opravljati svoje delo, ampak še toliko bolj se odkrito zavzemati za politične zadeve in gibanja, za razna družbena vprašanja itd. Ena od značilnosti desničarske konservativne kulturne politike povsod v zadnjih letih je zahteva, naj umetnostne in kulturne institucije ostanejo »nevtralne«, s čimer se preprečuje sleherna kritika, nestrinjanje ali zavzemanje stališč v muzeju ter ohranja status quo umetnostne institucije kot kolonialne institucije izključevanja. Vendar – ali je danes sploh mogoče ohranjati »nevtralnost« v situacijah, kot so vojna, oboroženi spopadi, neokolonializem, tj. v novih oblikah gospodarske in politične odvisnosti, desničarske politike in posledično ideoloških pritiskov ter ekoloških in zdravstvenih kriz? Kako delujejo muzeji v takih okoliščinah? Čas političnih sprememb in družbenih pretresov zahteva odgovore na ta vprašanja in dileme.
Ameriški umetnostni zgodovinar in aktivist Douglas Crimp je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v svojem znamenitem eseju »On the Museum's Ruins« (Na ruševinah muzeja) umetnostne muzeje označil kot prostore mrtvih. Mednarodna konferenca, ki jo organiziramo v času ponavljajočih se kriz, se po eni strani osredotoča na muzeje in institucije, ki so bili uničeni tako fizično kot na simbolni ravni, a bolj kot na samo uničenje in njihove ruševine se konferenca osredotoča na tisti vitalni del muzejskih institucij, ki kljub mnogokrat nemogočim okoliščinam ali uničenju delujejo v dobro umetnikov in širše skupnosti. Po drugi strani konferenca opozarja, da iz ruševin vznikne tudi radikalno upanje.
Najpomembnejša vprašanja, o katerih bomo razpravljali, so: kako se upreti napadom na kritična stališča in prepričanja institucije; kako popraviti škodo po sistematičnem spodkopavanju vrednot in infrastrukture institucije; kako ponovno izgraditi institucije in popraviti ter ponovno vzpostaviti solidarnostne mreže? Kaj je pravzaprav muzej za prihodnost?
V okviru konference bodo tri okrogle mize z naslovi: »Umetnostne institucije v času in na območjih spopadov«, »Umetnostne institucije kot nosilke sprememb« in »Solidarnostna kulturna krajina«.
(brošura s programom konference .pdf)
PROGRAM
10:00 – pozdravni nagovor
10:15–12:15 Umetnostne institucije v času in na območjih spopadov
10:15–10:35 Yazid Anani, »Politika muzejev brez kraja«
10:35–10:55 Marianna Dobkowska, »Zaposleni na ruševinah muzeja«
10:55–11:15 Nora Prekazi, »Onkraj ovir: kulturni pomen Muzeja v Mitrovici«
11:15–11:25 – odmor
11:25–11:45 Kateryna Iakovlenko (po spletu), »Umetnost med vojno: kako lahko muzeji, razstave in umetnine pripovedujejo zgodbo«
11:45–12:15 – diskusija, moderira Bojana Piškur
13:30–15:30 Umetnostne institucije kot nosilke sprememb
13:30–13:50 Pablo Martínez, »Kvirovske protiapokalipse za muzeje, ki še(le) pridejo«
13:50–14:10 Bogna Stefańska, »Internacionala kot primer podporne mreže«
14:10–14:30 Zdenka Badovinac, »Zbirka kot glagol«
14:30–14:50 Andreja Hribernik, »Kunsthaus Graz – laboratorij, muzej in eksperiment«
14:50–15:00 – odmor
15:00–15:30 – diskusija, moderira Adela Železnik
16:00–18:00 Solidarnostna kulturna krajina
16:00–16:20 Goran Injac, »Različne solidarnostne prakse v Mladinskem gledališču, Ljubljana«
16:20–16:40 Iva Kovač, »Kako feminističnega kuriranja«
16:40–17:00 Tanja Petrović, »Solidarnost po Jugoslaviji«
17:00–17:20 Natalija Majsova, »Razvoj in vzdrževanje spomenikov futurističnim preteklostim: kritična refleksija«
17:20–17:30 – odmor
17:30–18:00 – diskusija, moderira Igor Španjol
OKROGLE MIZE
1. Umetnostne institucije v času in na območjih spopadov
Izkušnje delovanja v ekstremnih pogojih, pa naj gre za nenehne spopade v Palestini ali vojno v Ukrajini ali pa konservativne desničarske vlade, ki preprečujejo svobodo govora in kršijo človekove pravice.
Udeleženci: Yazid Anani, Marianna Dobkowska, Nora Prekazi, Kateryna Iakovlenko
Moderatorka: Bojana Piškur
Yazid Anani, »Politike muzejev brez kraja«
Izraz muzeji brez kraja bi se lahko uporabljal za opis več umetniških iniciativ, ki so ponujale alternativne zamisli muzeja kot kritičnega stališča zunaj tradicionalnega institucionalnega okvira. Pri takih lokalnih umetniških intervencijah manjka občutek stalnega mesta ali tipične trajnostne institucionalne strukture, kar olajša diskurz o sodobnem pojmovanju muzejev in njihovo kritiko. Predavanje opisuje tri večje projekte: Picasso v Palestini Khaleda Houranija, Palestinski muzej naravoslovja in človeštva Khalila Rabaha in Komunistični muzej Palestine Ayreen Anastas in Reneja Gabrija.
Yazid Anani je glavni kustos in direktor obrazstavnih programov Fundacije A. M. Qattan v Ramali. Med letoma 2007 in 2016 je bil profesor na Oddelku za arhitekturo na magistrskem programu za urbanizem in krajinarstvo na Univerzi Birzeit v Palestini. Kot kustos ali sokustos je pripravil več projektov, med njimi so Outside the Archive, Subcontracted Nations, Zalet Lisan, »The Facility«, »Weed Control« in 5 izdaj razstave Cities. Anani je raziskoval in mednarodno objavljal besedila na teme, povezane z arhitekturo, umetnostjo, urbanimi preobrazbami in kolonialnimi prostori.
Marianna Dobkowska, »Zaposleni na ruševinah muzeja«
Kako nadaljevati z delom na ruševinah muzeja? Je to sploh mogoče? Kakšna je osebna cena takega dela? Kako in za koga to počnemo? Je res potrebno? Marianna Dobkowska, kustosinja, dolgoletna zaposlena in sindikalna zaupnica v Gradu Ujazdowski – centru za sodobno umetnost v Varšavi, bo v svojem predavanju osvetlila pogoje dela v tej instituciji, aktualne probleme in možne strategije za njeno ohranitev in preživetje.
Marianna Dobkowska, umetnostna zgodovinarka in kustosinja, je ena od vodij rezidenčnega programa Centra za sodobno umetnost Gradu Ujazdowski v Varšavi. V delu izhaja s področij vizualne in uprizoritvenih umetnosti ter izobraževanja in aktivizma. Izbor njenih kuratorskih projektov vključuje serijo seminarjev Re-Directing: East (2011–2020), razstavo Social Design for Social Living (2016) v Narodni galeriji Indonezije v Džakarti in razstavo-srečanje Gotong Royong. Things We Do Together (2017–2018). Souredila je zbornik Things We Do Together. Post-reader (Mousse Publishing in Grad Ujazdowski, 2020). Skupaj s Sebastianom Cichockim, Bogno Stefańsko in Jakubom Depczyńskim kurira dogodek Konteksty. Postartistic Congress v Sokołowskem na Poljskem (2021–), s Sebastianom Cichockim pa del paviljona na bienalu v Gwangjuju Postartistic Assembly (2023). Je ustanovna članica Urada za poumetniške storitve (Office for Postartistic Services). Živi in dela v Varšavi na Poljskem.
Nora Prekazi, »Onkraj ovir: kulturni pomen Muzeja v Mitrovici«
Na primeru Muzeja v Mitrovici lahko vidimo izzive, s katerimi se soočajo muzeji na Kosovu zaradi pomanjkanja ustrezne infrastrukture, stavb in človeških virov ter zaradi proračunskih omejitev pri skrbi za zbirke in izobraževalnih programih. Čeprav državne institucije na Kosovu delujejo že od leta 2007, ostajajo muzeji zapostavljeni in brez državne strategije za organizacijo dela, da bi se lahko odprli za javnost. Posledica tega je pomanjkanje državnih smernic za vodenje muzejev, vključno s stavbami, zbirkami in pripravljanjem razstav, da o širjenju izobraževalnih dejavnosti niti ne govorimo.
Muzej v Mitrovici, drugi najstarejši in najbogatejši muzej na Kosovu z obsežno zbirko kulturne dediščine, ponazarja izzive, s katerimi se soočajo muzeji na Kosovu. Nahaja se v etnično razdeljenem mestu in deluje v začasni stavbi, ki je bila prvotno zgrajena za vojaške namene in katero si deli še s petimi drugimi ustanovami. Muzej zdaj že šest let deluje brez direktorja.
Kljub tem izzivom Muzej v Mitrovici zadnjih deset let vztrajno izvaja pomembne kulturne in umetniške dejavnosti. Pripravili smo več naravoslovnih, arheoloških, etnoloških, zgodovinskih in multimedijskih razstav ter občasne razstave sodobne umetnosti. Poleg tega muzej organizira različne dejavnosti, ki dajejo poudarek vključevanju različnih članov skupnosti in promociji lokalnih umetnikov – umetnostne razstave, koncerte, delavnice in predavanja. Muzej v Mitrovici je postal kulturno središče Mitrovice, pomembno mesto za promocijo kulturne dediščine in raznolikosti ter odprt prostor za civilno družbo, umetnike, študente in ljubitelje umetnosti. Navkljub vsemu temu ostaja pomanjkanje lastne ustrezne stavbe velika ovira za muzej.
Muzej v Mitrovici na Kosovu je kulturno pomembna ustanova, ki se že od ustanovitve sooča s številnimi ovirami. Kljub pomanjkanju ustrezne infrastrukture, financiranja in vodenja muzej vztraja in je postal kulturno središče v Mitrovici. Veliko oviro za njegov napredek predstavlja pomanjkanje lastne ustrezne stavbe za hranjenje muzejskih zbirk. Kljub temu muzej še naprej deluje in zagotavlja odprt prostor za civilno družbo, umetnike, študente in ljubitelje umetnosti.
Nora Prekazi Hoti (rojena v Mitrovici, 1986) je diplomirala na Fakulteti za etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Prištini. Magisterij iz etnologije je opravila na Inštitutu za antropologijo in umetnostne študije v Tirani v Albaniji. Krajši čas je bila tudi štipendistka muzeologije na podiplomskem programu varstva stavbne dediščine na Šoli za oblikovanje Univerze v Pensilvaniji v Filadelfiji. Gospa Prekazi Hoti ima za seboj več kot enajst let dela kot kustosinja za etnologijo v Mestnem muzeju v Mitrovici, poleg tega je tudi ustanoviteljica in vodja fundacije Dhemetra v Mitrovici ter direktorica literarnega festivala Zana v Mitrovici. Nora je tudi družbena aktivistka in pesnica.
Kateryna Iakovlenko, »Umetnost med vojno: kako lahko muzeji, razstave in umetnine pripovedujejo zgodbo«
Ukrajinska umetnost je vse od začetka invazije na državo ogrožena: številni muzeji so bili prisiljeni evakuirati dela ali jih hitro poskriti po zasilnih depojih, stalne razstave so bile preseljene v kleti, stalne zbirke pa začasno pospravljene. Poleg tega se je spremenil tudi način razstavljanja: obsežne postavitve z velikimi narativi so se umaknile razstavam, ki razmišljajo o vojni in se osredotočajo na posamične, vsakdanje izkušnje umetnikov. Zaradi silovitosti invazije in brutalnosti vojne se umetniki odločajo za drugačen ustvarjalni pristop – materialnost umetnin zdaj oblikujejo negotovost, umetniška iskanja in nov odnos do stvari in artefaktov.
Kateryna Iakovlenko v svojem prispevku predstavlja bistvene spremembe v ukrajinski umetniški sferi v letu 2022 in pokaže, kako lahko umetnost pomaga intelektualcem pri razpravah o vprašanjih, povezanih z nasiljem in spominom.
Kateryna Iakovlenko je ukrajinska raziskovalka vizualne kulture, avtorica in kustosinja, ki se osredotoča na umetnost in kulturo v času družbenopolitične transformacije in vojne. Med njenimi publikacijami sta tudi knjiga Why There Are Great Women Artists in Ukrainian Art (2019) in Euphoria and Fatigue: Ukrainian Art and Society after 2014 (posebna številka revije Obiegmagazine, ki jo je souredila s Tatjano Kočubinsko, 2019). Trenutno je glavna urednica za kulturo spletnega časopisa Suspilne.media (Kijev) in gostujoča štipendistka na londonski UCL School of Slavonic and East European Studies (2022–23).
Bojana Piškur je kustosinja v Moderni galeriji.
2. Umetnostne institucije kot nosilke sprememb
Načini preživetja institucij v kompleksnih političnih razmerah, vzajemne solidarnosti in nove oblike mreženja.
Sodelujoči: Pablo Martínez, Bogna Stefańska, Zdenka Badovinac, Andreja Hribernik
Moderatorka: Adela Železnik
Pablo Martínez, »Kvirovske protiapokalipse za muzeje, ki še(le) pridejo«
V časih, kot je današnji, ko se zaradi vzpona skrajne desnice – ne le v parlamentih, ampak tudi v medijih v boju za kulturno prevlado – soočamo z nenehnim izgubljanjem pravic in stalno grožnjo vsem oblikam življenja, bi si lahko začeli misliti, da bi se morali namesto borbe za »institucije za spremembe« zadovoljiti z »institucijami za ohranitev« svoboščin, ki smo si jih že izborili. Lahko bi si mislili, da res ni alternative niti izgubi pravic niti ekološkemu kolapsu, ki ju napovedujejo distopični diskurzi, ko slikajo nedvomno podobo apokalipse. Prav nasprotno pa bi bilo zanimivo spodbujati in podpirati muzej kvirovskih in feminističnih protiapokalips, ki bi gradil nova, prihodnja obzorja. Da bi se med ruševinami tega propadajočega sveta naučili ugledati, kakšne podobe prihodnosti je mogoče skupaj zgraditi iz sedanjosti. Da bi to dosegli, je pomembno, da o muzeju ne razmišljamo le kot o vršilcu sprememb navzven, ampak o njegovem delovanju, boju in upiranju, da bi se lahko spremenil od znotraj, saj je pogosto prostor institucionalnega nasilja, globoko hierarhičen in vsej prej kot demokratičen pri odločanju.
Pablo Martínez dela kot raziskovalec s štipendijo Margarita Salas na Inštitutu za zgodovino CSIC-ja (Španskega sveta za znanstvene raziskave). Zadnje desetletje se v institucionalnem delu ukvarja z omejitvami muzeja in skuša zasnovati idejo ekološko-socialne institucionalnosti. Bil je direktor programov v MACBI (2016–2021), pred tem pa vodja izobraževanja in obrazstavnih dejavnosti v CA2M-u (2009–2016). Med letoma 2012 in 2015 je delal kot izredni profesor na Fakulteti za likovno umetnost Universidad Complutense de Madrid. Ima doktorat iz umetnostne zgodovine, za katerega je opravil raziskavo podob množic, posnetih na pogrebu španskega anarhista Buenaventure Durrutija.
Delal je tudi kot urednik knjig, kustos performansov, aktivator kolektivnih procesov ustvarjanja, spremljevalec rezidenčnih umetnikov in kustos razstav. Poleg tega se je pogajal s sosedi, protestiral proti razširitvi stavbe MACBE, prestavljal stole, delil plastenke vode, oddajal prošnje in plesal do sončnega zahoda. Zdaj se v raziskovanju in praksi posveča ekološki krizi in vlogi umetnosti pri izgradnji nove hegemonije, ki bi lahko omogočila manj nasilno in pravičnejšo tranzicijo. Kadar je le mogoče, gre ven plesat.
Bogna Stefańska, »Internacionala kot primer podporne mreže«
Mnoge evropske države se soočajo s trajajočimi negativnimi posledicami skrajno desničarske politike, ki ne vplivajo le na pravno državo, socialno kohezijo, demokracijo ter svobodo govora in izražanja, temveč tudi na umetnost in kulturo. V državah, kot sta Poljska in Madžarska, namesto ljudi, ki so dolga leta delali v javnih umetnostnih ustanovah, zaposlujejo vladi pokorne figure. Kaj se zgodi z institucijami, ki postanejo del propagandnega aparata? Kako bi jih lahko zaščitili in ohranili njihovo dragoceno delo? Kako in kaj naj zgradimo na njihovih ruševinah? V predavanju bom obravnavala Internacionalo, mednarodno konfederacijo muzejev, umetnostnih organizacij in akademskih ustanov, kot primer podporne mreže pri soočanju z različnimi krizami – ne le v socialno-politični sferi, ampak tudi z izzivi, ki nam jih postavljajo podnebje, gospodarstvo, migracije in vojna. Govorila bom o tem, kako lahko mednarodna izmenjava idej ter skupno delo, boj in razmišljanje o prihodnosti pomagajo ohraniti ogrožene institucije.
Bogna Stefańska je umetnostna zgodovinarka, zaposlena v Muzeju moderne umetnosti v Varšavi. Je vodja projekta aktualnega programa Internacionale Muzej skupnega. Na poti k bolj zdravemu umetniškemu ekosistemu. Je tudi soustanoviteljica Urada za poumetnostne storitve – parainstitucije, ki spodbuja k eksperimentiranju z umetniškimi orodji onkraj sveta umetnosti.
Zdenka Badovinac, »Zbirka kot glagol«
Potem ko je bila zbirka Muzeja za sodobno umetnost v Zagrebu več kot tri leta spravljena v depojih, smo se lani pomladi skupaj s kustosi muzeja odločili za ad hoc projekt v trajanju, ki smo ga poimenovali Zbirka kot glagol in ki je kot proces zamenjal koncept stalne postavitve zbirke.
Pojem stalnosti je povezan z idealistično idejo muzeja, ki je začela propadati v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je najprej zanimanje umetnosti, zatem pa še muzeja postopno obrnilo k materialnim pogojem dela.
Projekt Zbirka kot glagol ni več povsem pod nadzorom muzeja in njegovih kustosov, ampak je odprt projekt, v katerem se sodelujoči učijo drug od drugega, in interaktiven proces, v katerem se začne preteklost premikati, ko se premikamo mi, ko se premika agent glagola. Zbirka kot glagol govori tudi o muzeju kot glagolu, saj tako muzej kot njegova zbirka živita le, ko sta v uporabi. Muzej kot glagol ne dopušča popolne institucionalizacije različnih kontekstov in narativov, temveč je odprt za svobodnejše odnose, v katerih imajo šibkejši aktivno vlogo. S »šibkejšimi« ne mislimo le posameznikov in njihovih skupnosti, ampak tudi podrejene sisteme znanja, neznane zgodovine, marginalizirane geografije in celo nečloveško delovanje.
Zdenka Badovinac je kustosinja in pisateljica. Od leta 1993 do 2020 je bila direktorica Moderne galerije v Ljubljani (MG+MSUM). Leta 2022 je bila imenovana za direktorico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Njena najnedavnejša razstava je Sanja Iveković, Dela srca (1974–2022), Kunsthalle, Dunaj (2022). Njena najnovejša knjiga je Unnanounced Voices: Curatorial Practice and Changing Institutions (Sternberg Press / Thoughts on Curating, 2022).
Bila je pobudnica in soustanoviteljica konfederacije evropskih muzejev Internacionala. Med letoma 2010 in 2013 je bila predsednica CIMAM-a (Mednarodnega komiteja ICOM-a za muzeje in zbirke moderne umetnosti).
Andreja Hribernik, »Kunsthaus Graz – laboratorij, muzej in eksperiment«
Kunsthaus Graz je laboratorij, muzej in eksperiment. Kot taka se institucija nahaja na presečišču projektov »zvezdniške« arhitekture in prostorsko-arhitekturnega eksperimentiranja. Razstavni prostori se že v svoji zasnovi upirajo ustaljenim predstavam in predpostavkam o muzejski beli kocki ter zahtevajo nove načine branja in razumevanja. Kot razstavišče, ki je bilo v preteklosti usmerjeno predvsem v določen zahodno- in srednjeevropski umetniški prostor, Kunsthaus po dvajsetih letih obstoja ponovno razmišlja o svojem položaju. To se dogaja v kontekstu redefinicije muzeja kot takega, njegove vloge v družbi in potenciala institucije, ki že od samega začetka samo sebe razume kot eksperiment, kot utopičen prostor.
Andreja Hribernik je v letih 2007–2009 delala kot kustosinja v Galeriji za sodobno umetnost v Leipzigu, v letih 2009–2013 pa kot koordinatorka projektov v Moderni galeriji (MG+MSUM) v Ljubljani. Od leta 2013 do konca leta 2022 je bila direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti. Od januarja 2023 je direktorica Kunsthausa v Gradcu. Diplomirala je iz politologije – mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in leta 2016 doktorirala iz zgodovinske antropologije umetnosti na ISH – Podiplomski šoli za humanistične študije v Ljubljani. V svojem delu se ukvarja z vprašanjem kompleksnosti muzejev kot zgodovinskih in geopolitičnih prostorov, kjer sodobna umetnost preizprašuje in obravnava sedanje konflikte in boje. Leta 2017 je bila imenovana za kustosinjo slovenskega nacionalnega paviljona na Beneškem bienalu. Kurirala je več razstav, med zadnjimi sta projekt Beyond Borders, ki je obravnaval tematiko meja, migracij, hibridnih prostorov in hibridnih identitet, ter razstava Zbirke za solidarno prihodnost.
Adela Železnik je kustosinja za obrazstavne programe v Moderni galeriji.
3. Solidarnostna kulturna krajina
Lokalne organizacije in projekti, ki so povezani oziroma so del pojugoslovanskega konteksta. Kako ustvariti bolj povezano in solidarno kulturno krajino v regiji in širše.
Sodelujoči: Goran Injac, Iva Kovač, Tanja Petrović, Natalija Majsova
Moderator: Igor Španjol
Goran Injac, »Različne solidarnostne prakse v Mladinskem gledališču, Ljubljana«
Predavanje bo obravnavalo različne solidarnostne prakse v Mladinskem gledališču. Mladinsko gledališče je slovenski javni zavod, ki ga financirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Je tudi edino javno gledališče v Sloveniji z neomajno politično relevantnim programom in sodobnim repertoarjem, ki odražata družbenopolitični kontekst. Predavanje bo poleg primerov umetniških praks osvetlilo še različne probleme pri strukturnih spremembah zavoda in sodelovanje z neodvisnimi umetniki in nevladnimi organizacijami.
Goran Injac, kustos uprizoritvenih umetnosti, dramaturg in raziskovalec. Sodeluje z različnimi mednarodnimi gledališkimi in umetnostnimi festivali, repertoarnimi gledališči in neodvisnimi gledališkimi skupinami. Do leta 2014 je živel in delal na Poljskem, kjer je kuriral program narodnega gledališča Narodowy Stary Teatr v Krakovu in platformo East European Performing Arts Platform (EEPAP). Od oktobra 2014 je umetniški vodja Mladinskega gledališča v Ljubljani. Kot dramaturg mednarodno sodeluje z različnimi gledališkimi režiserji.
Iva Kovač, »Kako feminističnega kuriranja«
Mesto žensk je ljubljanska organizacija, ki že od leta 1995 prireja mednarodni festival z istim imenom. Osredotoča se na ženske* ter v svojem delovanju združuje interdisciplinarno umetnost s teoretičnimi stališči in gradi tako lokalne kot mednarodne mreže ljudi in organizacij. V celi vrsti umetniških programov predstavlja feministično politiko in s tem poudarkom izvaja umeščeno solidarnost. Poslanstvo društva je podpirati ženske* v umetnosti in spodbujati intersekcijsko feministično politiko, kar vključuje delo s skupnostmi, oblikovanje in vzdrževanje regionalnih in mednarodnih umetniških platform in zagovorniških kampanj ter sodelovanje pri lokalnem organiziranju neodvisne umetniške scene.
*Izraz ženska in druge besede, zapisane v ženskem slovničnem spolu, so uporabljene vključujoče in nagovarjajo vsako osebo, ki se identificira z ženskim spolom, ter nebinarne, trans-, a- in interspolne osebe.
Iva Kovač je kustosinja in vizualna umetnica. Od leta 2021 je programska direktorica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Od leta 2012 je članica umetniškega kolektiva Fokus Grupa. Med letoma 2010 in 2012 je bila vodja galerij PM in Prsten Hrvaškega društva likovnih umetnikov v Zagrebu. Od leta 2013 do leta 2015 je kurirala in vodila program galerije SIZ na Reki. Od leta 2017 do leta 2020 je bila programska selektorica in organizatorka dejavnosti umetniške organizacije GSG na Reki, kjer je leta 2018 ustanovila GSG – revijo za sodobno umetnost in družbena vprašanja. V zadnjem času se v delu posveča ostankom kolonializma in kolonialnosti v JV Evropi.
Tanja Petrović, »Solidarnost po Jugoslaviji«
V prispevku bom govorila o možnostih in nemožnostih za solidarnost po katastrofalnem koncu jugoslovanskega socialističnega projekta in po uničenju infrastruktur, ki so omogočale kolektivna čustva, dejanja in zamišljanje, na katerih temelji solidarnost. Najprej bom orisala najpomembnejše značilnosti solidarnosti, ki so se oblikovale v okviru jugoslovanskega socializma, in predstavila, kako s(m)o solidarnost razumeli, razlagali in zgodovinili. Nadalje bom razmišljala o interpretativnih omejitvah, s katerimi se soočamo, ko na kolektivne in kolektivistične politične projekte gledamo retrospektivno z vidika njihovih posledic, in orisala glavne diskurzivne okvire in afektivne ekonomije, na katerih temeljijo in ki prevladujejo v svetu po hladni vojni. Zaradi slednjih je težko, če ne celo nemogoče, razumeti kolektivno socialistično solidarnost kot pristno in iskreno, kot nekaj, česar ni vodil pragmatizem, ampak neko v prihodnost usmerjeno, skupno prepričanje o možnostih ustvarjanja alternativ s političnim bivanjem in delovanjem. Na koncu bom zastavila vprašanje, katera sredstva in možnosti za solidarnost še preostajajo posameznikom, skupinam in institucijam v pojugoslovanski pokrajini, zaznamovani z ruševinami kolektivnih infrastruktur in s pomanjkanjem možnosti za zamišljanje utopij.
Tanja Petrović je znanstvena svetnica na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Zanimajo jo rabe in pomeni jugoslovanske in socialistične dediščine v postjugoslovanskih družbah ter kulturni, jezikovni, politični in družbeni procesi, ki oblikujejo realnost teh družb. Objavila je številne znanstvene članke in nekaj monografij s področja antropologije postsocializma, spominskih študij, študij spola, študij dediščine, lingvistične antropologije in zgodovine dela. Med njimi so Yuropa: Jugoslovensko nasleđe i politike budućnosti u postjugoslovenskim društvima (Fabrika knjiga, 2012; nemški prevod pri založbi Verbrecher Verlag, 2015), zbornik Mirroring Europe: Ideas of Europe in Europeanization in Balkan Societies (Brill Publishing, 2014), Srbija i njen jug: Južnjački dijalekti između jezika, kulture i politike (Fabrika knjiga, 2015) in Utopia of the Uniform: Affective Afterlives of the Yugoslav People’s Army (v tisku pri založbi Duke University Press).
Natalija Majsova, »Razvoj in vzdrževanje spomenikov futurističnim preteklostim: kritična refleksija«
V raziskavi parametrov solidarnosti kot razsežnosti kolektivnega delovanja v sodobnih družbah Felix Stalder (2013) ugotavlja, da se »družbene, komunikacijske, kompleksne in mrežne razsežnosti produkcijskega procesa medsebojno krepijo in ustvarjajo dinamiko, ki je tako močna, da lahko spodkoplje obstoječe organizacijske meje in se prelije v sfero družbenega.« Izhajajoč iz te premise, ki poudarja pomen družbene produkcije, v prispevku obravnavam solidarnost kot produktivno teksturo. Z analizo sodobnih (retro)futurističnih umetniških iniciativ v pojugoslovanskem prostoru in poskusov njihove institucionalizacije kritično ocenjujem, kako je razmerje med transnacionalnimi (v veliki meri digitalnimi) in lokalnimi infrastrukturami skupnih virov, kolektivnega in individualnega delovanja, odgovornosti in skrbi prepleteno s solidarnostjo kot tkivom, ki sooblikuje kulturno krajino.
Natalija Majsova je doktorica znanosti. Zaposlena je kot izredna profesorica kulturologije in raziskovalka na Oddelku in katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Predava vsebine s področij kreativnega pisanja, teorij kulture in kulturnega spomina, raziskovalno pa se ukvarja tudi s popularno kulturo, študijami (post)socializma, (teh)nostalgijo in interpretacijo dediščine. Je avtorica številnih člankov v tujih in slovenskih znanstvenih revijah ter dveh knjig o vesolju, filmu in utopijah. Njena zadnja knjiga Soviet SF Cinema and the Space Age: Memorable Futures je izšla pri založbi Lexington Books (2021). Je sourednica revije Družboslovne razprave, občasno pa deluje tudi kot filmska kritičarka in esejistka.
Igor Španjol je kustos v Moderni galeriji.
Mednarodna konfereca bo potekala v angleškem jeziku. Udeležba je brezplačna. Prijave niso potrebne.
