V četrtek, 14. aprila ob 19. uri bodo v Dvorani impresionistov Moderne galerije slovesno podeljene največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrade Riharda Jakopiča 2022.
Pozdravni nagovor na prireditvi bo imel dr. Aleš Vaupotič, direktor MG, svojim stanovskim kolegom pa bo spregovoril mag. Zoran Poznič, predsednik ZDSLU, slavnostna govornica na podelitvi bo v.d. direktorja Direktorata za ustvarjalnost Ministrstva za kulturo RS Barbara Koželj Podlogar. Program bo na slovesnosti povezovala mag. Aleksandra Saška Gruden.
Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo. Zadnja leta je v pripravo slovesnosti vključena tudi RTV Slovenije, arhivski oddelek, ki pomaga pri pripravi video predstavitve posameznih avtorjev.
Letošnja žirija, ki so jo sestavljali predstavniki Odbora ustanoviteljev nagrade Riharda Jakopiča (podeljuje se od leta 1969 dalje), prof. Borut Vogelnik (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje), dr. Aleš Vaupotič (Moderna galerija), umetnostna zgodovinarka Barbara Borčič (Slovensko društvo likovnih kritikov) in akademski slikar mag. Silvester Plotajs Sicoe (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov), ki je bil tokrat predsednik žirije, je med 24 prispelimi predlogi na razpis, 21. marca na sedežu ZDSLU izbrala tri izjemno zanimive nagrajence.
Akademska kiparka prof. mag. Duba Sambolec je prejemnica nagrade za življenjsko delo
Duba Sambolec, foto Sandra Vitaljič
Prof. Duba Dubravka Ana Sambolec je vizualna umetnica, ki se je rodila leta 1949 v Ljubljani. Po triletnem študiju prava je magistrirala iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, ker je leta 1978 opravila kiparsko specialko pri prof. Dragu Tršarju. V okviru svojega pedagoškega dela je pridobila naziv profesorica za vizualno umetnost. Pri delu se je večplastno posvečala kiparstvu in prebijanju njegovih akademskih in tradicionalnih meja, tudi z izhodišči in kriteriji s katerimi presoja umeščanje ženske v okvir družbe in umetnosti, prav tako jo med drugo problematiko zanimajo ženska vprašanja in feminizem. Avtorica je pogosto ustvarjala multimedijske instalacije, umetniške videe in video performanse, risbe, fotografije in digitalne fotokolaže. Ukvarjala se je tudi z raziskovanjem zvoka v okviru likovno vizualne umetnosti. Poleg umetniškega in kuratorskega dela je izjemnega pomena njeno bogato pedagoško delo, s katerim je sistematično začela že v osemdesetih letih, ko je poučevala umetnostno vzgojo na Srednji šoli tehniških strok Litostroj v Ljubljani. Njena ustvarjalna in delovna pot jo je zanesla v tujino in tako je bila med letoma 1992 in 2007 profesorica umetnosti in predstojnica Oddelka za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Trondheimu na Norveškem. V letih 1998 in 1999 je poučevala likovno umetnost, s poudarkom na kiparstvu, na Narodni akademiji za likovne umetnosti v Oslu, od leta 2008 do leta 2012 pa je bila zaposlena kot profesorica za dodiplomski študij na Narodni umetniški akademiji v Oslu.
Imela je preko 38 samostojnih razstav doma in po svetu, prav tako pa je sodelovala na številnih selekcioniranih skupinskih razstavah. Svoje umetniške dosežke je razstavljala med drugim tudi na bienalih v Benetkah (Aperto '88) in São Paulu, kamor je bila povabljena osebno. Izpostavili bi še skupinski razstavi, na kateri je bila prav tako povabljena, leta 2015/16 Białystok (Poljska), kjer je razstavljalo 20 vzhodnoevropskih umetnic "Love On The Edge" in ki so jo 2016 z naslovom "Amor" nekoliko modificirano prenesli v Rio de Janeiro (Brazilija). Njena dela so v stalnih zbirkah muzejev za moderno in sodobno umetnost v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, São Paulu in v privatnih zbirkah v Sloveniji in Evropi. Pri raziskovanju in ustvarjanju so ji bile v pomoč tudi študijske štipendije: leta 1978 v Parizu, leta 1980 v Londonu in v letih 1984/85 je pridobila tudi DAAD državno štipendijo Zvezne republike Nemčije. Pomembne so še ameriške štipendije:1990 - The Pollock-Krasner Foundation Grant, 1991 - Emergency Grant in 1992 - Adolph and Esther Gottlieb Foundation, inc., Individual Support Grant, vse tri v New Yorku. Med leti 2007 in 2011 je dobila norveško štipendijo - Office for Contemporary Art Norway / OCA v Oslu.
Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi: leta 1974 Študentsko Prešernovo nagrado v okviru študija na ALU, leta 1980 je »za figuralno kiparstvo in prostorske plastike« prejela Nagrado Prešernovega sklada, 1981 - Nagrado za kiparstvo, Pančevo, Srbija, 1984 - Nagrada Vladislava Ribnikarja, Beograd, Srbija - za razstavo leta, 1985 - Nagrado za kiparstvo, Dubrovnik, Hrvaška, 2004 – je dobila Nagrado kritike v Trondheimu, Norveška.
Duba Sambolec, Iz samostojne razstave Situation Report #3, 2013
HDLU & PM galerije, Zagreb, Hrvaska (Fotografinja: Sandra Vitaljič)
Avtorica je razmišljujoča umetnica, ki se odziva na vsakokratno aktualno družbeno in politično situacijo, tematizira družbeno pasivnost in vlogo umetnosti v družbi ter tudi izmuzljiva identitetna in etična vprašanja. Pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. Njena dela pogosto delujejo kot nekakšni miselni in vizualni rebusi ali skupki alkimističnih preobrazb in alegoričnih diskurzov. Kipi in skulpture delujejo samostojno, obenem pa so zmerom del večje konstelacije / prostorske instalacije, kjer se med njimi in drugimi elementi vzpostavljajo razmerja in skozi procesualnost gradi naracija. Zaradi različnih tekstur in materialov lahko učinkujejo haptično in taktilno, čutno in efemerno ali pa asketsko in minimalistično.
Ustvarja tudi video performanse, ki so pogosto del večmedijskih instalacij in vključujejo še skulpture, ready-mades, fotografijo in zvok. Povabili so jo tudi med drugim na mednarodni festival Mesto žensk, kjer se je predstavila s serijo 14 video performansov z NoHomeVideos, pri katerih se ukvarja z izkušnjo manipulacije in nadzora ter močjo posameznikove volje na različnih javnih prizoriščih. Avtorica je v svojem umetniškem opusu prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in več medijskih razsežnosti. Začela je s figuro resnične osebe v hiperrealistični maniri in k figuri ali človeku se pravzaprav ves čas vrača in ga naslavlja. V njena dela je pogosto vpisana dvojnost med organskim in konstrukcijskim, med neposrednim – haptičnim in taktilnim in medijsko posredovanim. Pri tem igrajo pomembno vlogo jezik in govor, snovnost in oblikovnost, performativnost in ritual ter senzibilnost in čutnost.
(Izsek iz teksta Barbare Borčič, strokovna utemeljitev vloge za nagrado)
Po dvajsetih letih se je umetnica vrnila domov v Ljubljano, kjer z neomejeno energijo in novimi idejami ustvarja in na likovno vizualnem področju dela naprej.
V Galeriji ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana, bo po slovesni podelitvi nagrad in plaket, ob 20.30 še slovesno odprtje samostojne razstave prof. Dube Sambolec z naslovom »POROČILO STANJA #4/ SITUATION REPORT #4«. Razstava bo na ogled do 6. maja 2022.
Duba Sambolec, LUG-GAGE, diptih/skulptura, različni materiali, kilim- digitalni fotokolaž, tisk na »banner media«, 2010/2011
Akademski kipar in videast mag. Tobias Putrih, prejemnik nagrade Riharda Jakopiča 2022
Tobias Putrih, foto: Dejan Habicht / Moderna galerija, Ljubljana
Tobias Putrih (1972, Ljubljana) je leta 1999 diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na isti šoli je leta 2003 tudi magistriral iz kiparstva in videa pri prof. Matjažu Počivavšku oz. prof. Sreču Draganu. V letih 1998 – 99 je študiral na Kunstakademie Düsseldorf pri prof. Tonyju Craggu. Putrih je uspešen mladi umetnik, ki veliko razstavlja doma in po svetu. Njegova dela so vključena v številne muzejske zbirke: MoMA, New York, MACBA, Barcelona, Fondazione Prada, Milano,... Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj (med drugimi tudi osrednjo slovensko nagrado Prešernovega sklada za leto 2008. Živi in ustvarja med Ljubljano in ameriškim Cambridgeem v zvezni drđavi Massachusetts, kjer od leta 2015 predava na smeri Program in Art, Culture and Technology – School of Architeture and Planning, Massachusetts Institute of Technology.
Putrih je leta 2021 v Moderni galeriji pripravil odmevno pregledno razstavo in na njej predstavil gledalcem svoje obsežno delo zadnjih dveh desetletij.
Tobias Putrih, Perceptron, iz razstave v Moderni galeriji v Ljubljani, 2021, foto: putrih.net/perceptron
Tobias Putrih se v konceptualnih in materialno efemernih projektih giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo ter se ukvarja z avantgardami 20. stoletja, zlasti z utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Njegova dela so največkrat predlogi, makete oziroma modeli obstoječih arhitekturnih zasnov in historičnih idej. Navdihujoč se pri dediščini eksperimentiranja, med drugim v opusih Buckminsterja Fullerja, Friedricha Kieslerja in Yona Friedmana, Putrih uresničuje arhitekturne spremembe javnih prostorov – kinodvoran, knjižnic, galerij in univerz – ter gradi začasna okolja iz običajnih, industrijskih ali nematerialnih materialov: papirja, kartona, lesa in svetlobe. Lomljene oblike ter spremembe nivojev prostora in osvetlitve uporablja za gradnjo pripovedne poti, na kateri obiskovalce potaplja v notranjosti prostorskih postavitev. Svoje instalacije snuje kot družbene prostore, strukture za ustvarjanje in ohranjanje občutka skupnosti. Na njegove minimalistične rešitve vplivajo modernistične strukture, še zlasti v delih, ki poudarjajo preproste zgradbe, mehanizme projiciranja, bele ploskve in čist prostor. Modernistična zaznavna arhitektura je za Putriha, ki raziskuje njene oblike zatopljenosti v ambient, generativna umetniška paradigma. Umetnik se v delu še zlasti tesno navezuje na razvijajočo se zgodovino arhitekture kinodvoran, zato njegove instalacije v svojih površinah združujejo tako povsem zaznavne konstrukcije kot bolj zapletene atmosferične oblike nekdanjih kinodvoran. S takim poustvarjanjem socialne arhitekture projiciranja pokaže spremenljive geometrije in variabilne arhitektonike. Umeščene v kiparsko formo v začasnih, prilagodljivih arhitekturah, podobnih zaslonskim pregradam, postanejo Putrihove zamišljene površine same prosojni teksturni objekti. (Povzeto iz teksta kustosa Igorja Španjola, ob razstavi Perceptron v Moderni galeriji 2021.)
Akademska slikarka mag. Neja Zorzut, prejemnica priznanja za mladega avtorja
Neja Zorzut
Neja Zorzut (1992) je leta 2015 diplomirala na oddelku na slikarstvo na ALUO v Ljubljani in leta 2020 zaključila magistrski študij druge stopnje slikarstva. V svoji umetniški praksi v relaciji do smernic »ekolopke filozofije« oz. »ekologije brez narave«, hiperobjektnih entitet, hiperokultacije se osredotoča na pojav, kjer telo samo nastopa kot nekaj deloma tujega subjektu, ne v smislu, da bi raziskovala kako je človeška izkušnja v nekem smislu posredovana preko objekta telesa – preko objekta v katerega je subjekt potopljen. V okviru magistrske naloge Fuzija amorfnega objekta / Alohton (2020) temelji vodilna misel vsebine teoretičnega dela na preizpraševanju umetniškega dela v odnosu z objektnostjo. Pri tem ima avtorica v mislih materialnost, ki ni omejena na dojemanje objektnosti kot take, ampak se vede objektno, kot odziv na akomodacijo. Umetniška dela so vsebovana v treh akterjih: v sliki, podstavku in podobi, ki se v treh različnih materialnih predstavitvah trudijo simulirati antitelo. Antitelo je telo, ki se prilega drugim telesom na način nevtralizacije samega telesa. Z akomodacijo izginja meja med objektom in telesom. Samim umetniškim delom je imanentna struktura madeža, ki s svojo ne-objektnostjo zahteva preizpraševanje dvojnosti in nejasnost same objektnosti. V tem oziru gre v osnovi za preizpraševanje relacije med subjektom in objektom oziroma, bolje rečeno, relacije med telesom in objektom, kjer se telo razume kot nujni vmesnik, ki mu odtujenost ni tuja. Funkcija vmesnika zahteva določeno mesto konjunkcije, ki jo v teoretičnem delu magistrske naloge namerava avtorica predelati preko pojmov objektnosti v povezavi z materialnostjo in amorfnostjo objektov. (Povzeto: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=121935)
Neja Zorzut: Miasma, 2021
• olje in akril na platnu, 350 x 190 cm;
• poliestrska smola, baker, 310 x 110 cm
Ob sliki je Neja Zorzut v svojem portofoliju napisala: »Krčevito onesnaženo telo se zlahka prepusti pritisku in vpije vse, kar počiva na njem ali pade vanj, pri čemer ostanejo sledi neživih snovi. Ostanki modrice na površini nastale z dotikom. Atmosfera, ki se zaradi svoje intenzivnosti zdi otipljiva. Nezdrobljivo in fluidno. Breztelesno in razkosano. Meso je mehanoreceptor. Telesna tentakularnost. Soma. "fingeryeyes" - »gledanje skozi dotik; optično otipavanje ali taktne oči, haptično in vizualno usmerjajo čutno skozi medije. " Kontaktna cona vtisnjenih teles.«
Besedilo: Olga Butinar Čeh.
