Museal Episodes (Muzejske epizode), Ljubljana

Mednarodni simpozij

UMETNOST IN NJENE INSTITUCIJE V BOJU PROTI POPULIZMU

 

6. in 7. november 2019, Moderna galerija, Ljubljana

 

Novembra letos bomo v ljubljanski Moderni galeriji v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo RS pripravili mednarodni simpozij »Umetnost in njene institucije v boju proti populizmu«, na katerem bodo sodelovali muzejski direktorji, kustosi in drugi akterji v polju moderne in sodobne umetnosti.

 

Javna agencija za knjigo RS je dala pobudo za mednarodno konferenco kot eno od dejavnosti v sklopu priprav na projekt »Slovenija – častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu« leta 2022.

 

Simpozij se bo naslonil na rezultate triletnega projekta izmenjave idej različnih akterjev na področju sodobne umetnosti in njenih institucij iz celega sveta Museal Episodes, ki ga je pripravil Goethe Institut iz Săo Paula. Debate v okviru Museal Episodes so bile organizirane na različnih kontinentih, da bi tako pridobile konkreten kontekst. Njihova rdeča nit je bil Jug, ki pa presega zgolj geopolitično dimenzijo. Jug nekateri člani Museal Episodes opisujejo tudi kot »stanje duha« in tu bi lahko dodali, da je jug izkušnja vsakega, ki deluje zunaj hiperreguliranega in hiperprofesionaliziranega Severa, kjer so še vedno ekonomski in kulturni centri moči.

 

Ljubljanski simpozij bo poskušal nadaljevati in nadgraditi teme Museal Episodes, in to še zlasti z vidika aktualnih pogojev, v katerih živimo v Evropi in v svetu in ki jih opisujemo z vse bolj dramatičnimi besedami. Beseda fašizem je danes že na dnevnem redu, tako da nekateri misleci opozarjajo, da z njo ne gre pretiravati. A tudi če se komu zdi beseda fašizem pretirana za opis aktualne situacije v svetu, se gotovo strinja, da beseda populizem tu popolnoma ustreza. Tu vlada konsenz. Populizem je duh našega časa in pod njegov skupni imenovalec lahko spravimo skorajda vse aktualne problematike, ki nas pestijo. Populizem, še zlasti desni populizem, se sklicuje na vse, kar je naše: na etnično čisto ljudstvo, katerega predstavniki so lahko samo populisti; le naše je lahko tudi moralno, zato je treba nastopati proti tujcem (kot je Evropska unija), ki nam govorijo, kaj moramo delati, ali pa tistim, ki ogrožajo naš občutek varnosti in naše vrednote. Populisti na videz nastopajo tudi proti skorumpiranim elitam, zaradi katerih omejujejo delo demokratičnih institucij, neodvisnih sodišč in svobodnih medijev. Populisti ne marajo sodobne umetnosti, saj je preveč mednarodna, odprta do različnih spolov, ras in razredov. Populisti ne marajo kritične misli, ki je analitična in nas ne poskuša zgolj zavajati.

 

Populizem v državah, ki so bile nekdaj za železno zaveso, dobiva še posebej zastrašujoče oblike: vračajo se stari simboli, favorizirajo se ideje nacionalnih in čistih kultur. Populizem odgovarja na razočaranje narodov, ki so po padcu socializma prešli v kapitalizem, v katerem so videli obljubo demokracije in blaginje. Ljudje iz nekdanjega socializma, ki so živeli bolj ali manj izolirano in hoteli zbežati iz svojih domovin, so zdaj prvi postavili žice na svoje meje; ljudje, ki so živeli v sekularnih in vsaj deklarativno enakopravnih družbah, se vse bolj obračajo k veri, moškemu šovinizmu, homofobiji. Ne samo v vzhodni Evropi, po celem svetu je vse več avtokratskih voditeljev, raznorazni Trumpi rastejo kot gobe po dežju. Bolj optimistični med nami mislijo, da družbene in politične revolucije 20. stoletja niso bile zastonj in da so se demokratične vrednote že preveč zasidrale v nas, da bi jih lahko izgubili. In kaže, da pri ozaveščanju vsega že doseženega posebno vlogo lahko odigra sodobna umetnost in njene institucije.

 

V luči aktualne situacije, ki jo obvladujejo desni in tudi levi populizmi, si bo naš simpozij zastavil vprašanja, ki bodo organizirana v okviru uvodnega predavanja in dveh okroglih miz.

 

Prva se bo ukvarjala z vprašanji populizma in nacionalne kulture v odnosu do umetnostnih institucij, ki so nastale prav kot nacionalne institucije. Kaj pomeni poimenovanje nacionalni muzej danes, koga vse nacionalni muzej predstavlja in komu pripada? Naše družbe so etnično vse bolj mešane in tudi nacionalne institucije ne delujejo zgolj lokalno, ampak stopajo v komunikacijo z različnimi akterji po vsem svetu. Ob dejstvu, da imamo na svetu danes toliko razstav, bienalov, umetnostnih sejmov, mednarodnih kulturnih in umetniških sodelovanj in mreženj kot še nikoli prej, se sprašujemo, kakšno moč vse to predstavlja in kdo vse z njo upravlja. Po eni strani smo priče ujetosti v globalni umetnostni sistem in njegovo instrumentalnost, po drugi pa je globalizacija tudi priložnost in orodje za distribucijo drugačnih idej in morebiti tudi za organiziranje upora proti vse večji moči populizma na globalni ravni.

 

Druga okrogla miza bo obravnavala zmožnost sodobne umetnosti, da razkrinka jezik populizma. Populizem v veliki meri operira s simboli in besedami, ki so vzeti iz preteklosti ali iz popularne kulture. Sodobna umetnost lahko naredi veliko pri razkrinkavanju mehanizmov, ki dajejo pomen tem simbolom in besedam. Komu vse je namenjena ta umetnost in koliko sploh še lahko vpliva na oblikovanje javnega prostora? Sodobna umetnost je postala sinonim za družbeno kritično umetnost, ki pa jo, ko je videti, obstoječi umetnostni sistem sproti udomačuje. In še več, kritika je postala instrument populizma; kako torej ločiti kritiko od »kritike«?

 

Sodelujoči

Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, Ljubljana; Jekaterina Djogot, direktorica in glavna kustosinja steirischer herbst (v prevodu Štajerska jesen) v Gradcu; Iris Dressler, direktorica Württembergischer Kunstverein v Stuttgartu; Övül Ö. Durmusoglu, kustosinja in teoretičarka (Berlin, Istanbul), Marina Fokidis, direktorica Kunsthalle Athena v Atenah; Anna-Catharina Gebbers, kustosinja v Hamburger Bahnhof / Nationalgalerie / Staatliche Museen zu Berlin; Matthias Mühling; direktor muzeja Lenbachhaus v Münchnu; Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij Mesta Ljubljana; Philippe Pirotte, direktor Städelschule in galerije Portikus, Frankfurt am Main (sodeluje preko skypa); Luiza Proença, kustosinja, teoretičarka in urednica iz São Paula; Marcelo Rezende, direktor arhiva avantgardne umetnosti 20. stoletja v Dresdnu; Jelena Vesić, kustosinja, teoretičarka, urednica in predavateljica iz Beograda

 

Uvodno predavanje: Rastko Močnik, sociolog, Ljubljana

Moderatorja: Jela Krečič, publicistka in filozofinja, in Holger Volland, podpredsednik Knjižnega sejma Frankfurt

 

PROGRAM

Sreda, 6. november 2019

15:00 - 15:10 pozdrav organizatorjev: Zdenka Badovinac, Blaž Peršin, Uwe Reissig, Renata Zamida

15:10 -15:50 Rastko Močnik, uvodno predavanje

16:00 - 19:00 Populizem in nacionalna kultura v odnosu do umetnostnih institucij, ki so nastale kot nacionalne institucije

16:00 - 17:30 Predstavitve: Zdenka Badovinac, Anna-Catharina Gebbers, Philippe Pirotte, Luiza Proença, Marcelo Rezende, Jelena Vesić

17:30 - 17:45 odmor

17:45 - 19:00 diskusija, moderatorka Jela Krečič

 

Četrtek, 7. november 2019

10:00 - 13:00 Zmožnost sodobne umetnosti, da razkrinka jezik populizma

10:00 - 11:30 Predstavitve: Jekaterina Djogot, Iris Dressler, Övül Ö. Durmusoglu, Marina Fokidis, Mathias Mühling, Blaž Peršin

11:30 - 11:45 odmor

11:45 - 13:00 diskusija, moderator Holger Volland

 

VIDEO DOKUMENTACIJA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BIOGRAFIJE

Zdenka Badovinac je kustosinja in teoretičarka ter od leta 1993 direktorica Moderne galerije in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala pa je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+. V delu sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti. Njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East – od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na beneškem bienalu (1993–1997, 2005, 2017) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bile predsednica CIMAM-a.

 

Jekaterina Djogot je umetnostna zgodovinarka, raziskovalka in kustosinja, ki se posveča zlasti družbenopolitičnim vprašanjem v Rusiji in Vzhodni Evropi od 19. stoletja do postsovjetske dobe. Leta 2018 je za pet let prevzela mesto direktorice in glavne kustosinje festivala steirischer herbst. Od leta 2014 do 2017 je bila umetniška direktorica Akademie der Künste der Welt v Kölnu. Med drugim je bila kustosinja 1. uralskega industrijskega bienala v Jekaterinburgu (2010, s Cosminom Costinasom in Davidom Riffom) in skupaj z Riffom predsednica prvega dogodka Bergen Assembly (2013). Živi v Gradcu.

 

Iris Dressler je študirala umetnostno zgodovino, filozofijo in literaturo v Marburgu in Bochumu. S Hansom D. Christom je leta 1996 v Dortmundu soustanovila platformo Hartware MedienKunstVerein (HMVK), od leta 2004 pa je njena direktorica. Poleg tega je bila od leta 2002 do 2004 kustosinja medijske umetnosti v Museum am Ostwall v Dortmundu. Leta 2003 je ustanovila raziskovalni projekt in konferenco 404 Object Not Found. Was bleibt von der Medienkunst?. Od leta 2005 je skupaj s Hansom D. Christom direktorica Württembergischer Kunstverein Stuttgart. Bila je kustosinja razstav Subversive Praktiken (2009), Postcapital. Archive 1989-2001 (2008), NOH Suntag. States of Emergency (2008), Stan Douglas. Past Imperfect. Werke 1986-2007 (2007), Borremans, Bryce, Perjovschi. Zeichnungen (2006), Muntadas. Protokolle (2006), On Difference (2005–2006).

 

Övül O. Durmusoglu je kustosinja in publicistka. Je direktorica/kustosinja javnega ekrana YAMA v Carigradu, sovodja Solar Fantastic, raziskovalnega in založniškega projekta, ki deluje med Mehiko in Turčijo, na splošno pa se ukvarja s performativnostjo umetniških procesov in metodologij v sodobni umetnosti ter z vprašanji kolektivnega spomina, amnezije in zasnove kulturnih in političnih hegemonij. Bila je kustosinja festivala Sofia Contemporary 2013 z naslovom »Near, Closer, Together: Exercises for a Common Ground«. Kot štipendistka Goethejevega inštituta je organizirala različne programe in dogodke v okviru projekta Maybe Education and Public Programs za dOCUMENTA (13), bila je kustosinja razstav What’s The Riddle, Pi Artworks London, In Search of Radical Incomplete #3: Black Hole Hunters, Kunstverein Langenhagen, Future Queer, razstave ob 20. obletnici združenja Kaos GL v Carigradu, leta 2016 pa je delala kot svetovalka in kustosinja javnega programa za monografijo Gulsuna Karamustafe v muzeju Hamburger Bahnhof.

 

Marina Fokidis je kustosinja in publicistka, ki živi in dela v Atenah. Je ustanoviteljica in umetniška direktorica Kunsthalle Athena ter ustanoviteljica in glavna urednica South as a State of Mind, polletnika za umetnost in kulturo (od leta 2012). Bila je vodja umetniške pisarne v Atenah in kustosinja svetovalka pri documenti 4. Bila je ena od kustosov na 3. bienalu v Solunu, komisarka in kustosinja grškega paviljona na 51. beneškem bienalu ter ena od kustosov 1. bienala v Tirani, pa tudi kustosinja več drugih razstav v različnih grških in mednarodnih institucijah. Bila je članica žirij za več pomembnih nagrad, kot so Furla Award, nagrada Bes Revelaco /Serralves Museum, Deste Prize, Videobrasil 2017 in Preis der Nationalgalerie 2019. Piše za več pomembnih umetnostnih revij in publikacij in je članica uredniškega odbora revije Flash Art.

 

Anna-Catharina Gebbers je kustosinja v Nationalgalerie im Hamburger Bahnhof – Museum für Gegenwart – Berlin, kjer je odgovorna za mednarodni medijsko umetnost in performans. Kurirala je razstave Anne Imhof (Forever Rage, 2015, in Angst II, 2016) in Juliana Rosefeldta (Manifesto, 2016) ter več skupinskih razstav, kot je moving is in every direction. Environments – Installations – Narrative Spaces (2017) in prihodnja Magical Soup: Media Art from the Collections of the Nationalgalerie and Beyond (april 2020).

Bistven del njene prakse so mednarodni projekti v sodelovanju kot razstavno poglavje Making Paradise. Places of Longing from Paul Gauguin to Tita Salina (v sodelovanju z Grace Samboh in Enin Supriyanto) za Hello World. Revising a Collection (2018), Micro Era. Cao Fei, Fang Di, Lu Yang, Zhang Peili (s sokustotoma Victorjem Wangom, Yangom Beichenom in kustosom svetovalcem Pi Lijem, razstava Nationalgalerie v Kulturforum Berlin, 2019) in Embodied Histories – Entangled Communities (skupaj z Gridthiya Gaweewong, Grace Samboh in June Yap, MAIIAM, Chiang Mai, Galeri Nasional Indonesia, Džakarta, National Gallery Singapore in Hamburger Bahnhof – Museum für Gegenwart – Berlin, 2019-2021). Kot neodvisna kustosinja je pred nedavnim pripravila Deep Sounding - Histories as Multiple Narratives (sokustosinja Melanie Roumiguière, daadgalerie, Berlin, 2019). Med prejšnjimi razstavami so retrospektiva Christopha Schlingensiefa (sokustosa Klaus Biesenbach in Susanne Pfeffer, KW Institute for Contemporary Art, Berlin, in MoMA PS1, New York, 2013–14) ter razstave z umetniki, kot so Kader Attia, Felix Gonzales-Torres, Thomas Schütte, Heji Shin, Santiago Sierra, Milica Tomić. Gebbersova tudi vodi interdisciplinarni projektni prostor Bibliothekswohnung v Berlinu in je urednica revije polar – Politik, Theorie, Alltag.

 

Jela Krečič Žižek je filozofinja, pisateljica in predavateljica. V svojem teoretskem opusu se osredotoča na sodobno umetnost, estetiko, film in televizijo. Eden njenih zadnjih projektov je bil zbornik političnih tekstov The Final Countdown: Europe, Refugees and the Left. Izdala je dva romana. Trenutno poučuje na Univerzi v Ljubljani.

 

Rastko Močnik je bil profesor na Univerzi v Ljubljani, zdaj pa poučuje na Fakulteti za medije in komunikacije na Univerzi Singidunum v Beogradu. Je sopredsedujoči mednarodnega upravnega odbora zavoda Institut za kritičeski socialni izsledvanja, Sofija in Plovdiv. Je tudi član mednarodnega svetovalnega odbora revije Eszmélet (Budimpešta) in Sociologičeski problemi (Sofija) ter član uredništva Založbe /*cf., Ljubljana. Močnik je doctor honoris causa plovdivske Univerze Pajsij Hilendarski. S svojim znanstvenoraziskovalnim delom posega na področja teorije ideoloških praks in historičnega materializma.

 

Matthias Mühling je na univerzi v Bochumu študiral umetnostno zgodovino, gledališke, filmske in televizijske študije ter politologijo. V letih 1999/2000 je bil štipendist mednarodne podiplomske šole »Representation–Rhetoric–Knowledge« na Evropski univerzi v Frankfurtu na Odri. Leta 2001 je kot raziskovalec v programu poetike in teorije gostoval na Univerzi New York. Od leta 2003 do 2005 je delal kot kustos asistent v Hamburger Kunsthalle, kjer je kuriral razstavi The Self on Stage—Self Portraits since 1945 in Samuel Beckett and the Visual Arts. Kot avtor in kustos je izdal več publikacij in organiziral velike retrospektive in razstave umetnosti 20. in 21. stoletja. Med njimi so bile razstave Monice Bonvicini, Angele Bulloch, Toma Burra, Pabla Bronsteina, Willieja Dohertyja, Marcela Duchampa, Ceritha Wyna Evansa, Marie Lassnig, Kraftwerka, Sarah Morris, Marcela Odenbacha, Florine Stettheimer in Gabriele Münter, pa tudi skupinska razstava video umetnosti in mladih münchenskih umetnikov, razstava na temo delovnih pogojev in razstava gibanja De Stijl.

 

Blaž Peršin je od leta 2009 direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Od leta 2003 do 2006 je bil vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana. Sodeloval je pri izvedbi in produkciji številnih razstav v Sloveniji in tujini (Alan Hranitelj, Ikone mesta, Robert Ballen, Tim Etchels, Water, ruske ikone itd.). Sodeloval je tudi pri izvedbi različnih festivalov scenskih umetnosti (Exodos, Mladi levi itd.). Bil je komisar slovenskega paviljona na mednarodnem beneškem bienalu umetnosti leta 2013 in na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2010. Je član in direktor izvršnega odbora festivala Indigo. Predaval je na različnih mednarodnih konferencah in okroglih mizah s področja kulturne dediščine in umetnosti, pa tudi urbane kulture in kulturne politike.

 

Philippe Pirotte je umetnostni zgodovinar in kustos. Je dekan Staatliche Hochschule für Bildende Künste – Städelschule in direktor inštituta Portikus, oboje v Frankfurtu na Majni (do 31. marca 2020), dela pa tudi kot pomožni višji kustos v Umetnostnem muzeju Univerze Berkeley in Pacifiškem filmskem arhivu. Uredil je več knjig in je avtor esejev in prispevkov v katalogih moderne in sodobne umetnosti. Bil je član kuratorske ekipe na bienalu v Džakarti (2017) ter kustos bienala v Montrealu leta 2016 in skupinske razstave Arus Balik. From Below the Wind to Above the Wind and Back Again za Center sodobne umetnosti na tehniški univerzi Nanyang v Singapurju (2019), na umetnostnem vrhu v Daki leta 2020 pa bo kustos razstave Samdani Art Award. Je prejemnik štipendije fundacije Andyja Warhola za izvedbo raziskovanja za razstavo o umetniškem dogajanju, ki se nanaša na azijsko-afriško konferenco v Bandungu leta 1955.

 

Luiza Proença je avtorica knjig in člankov o sodobni umetnosti, urednica in kustosinja, ki živi in dela v brazilskem São Paulu. Je nekdanja kustosinja mediacijskih in javnih programov muzeja Museu de Arte de São Paulo, kjer je organizirala številne projekte, kot so razstave Art from Brazil in the 20th Century (2015), Histories of Madness: Drawings from Juquery (2015), Playgrounds (2016) in Avenida Paulista (2017) in mednarodni seminarji Politics of Mediation (2015 in 2016), Histories of Sexuality (2016 in 2017) in Histories of Slavery (2016), izdala pa je tudi knjigo Concrete and Crystal: MASP's Collection on Lina Bo Bardi's Easels (2015). Skupaj z ekipo pedagogov, aktivistov, umetnikov in kritičnih mislecev je kurirala serijo programov, ki so si prizadevali povezati muzej z različnimi izvajalci na področju kulture in družbenimi gibanji ter zrušiti hierarhično ureditev načinov delovanja, jezikov in znanja.

 

Marcelo Rezende je raziskovalec, kritik in ustvarjalec razstav. Med drugim je bil direktor Muzeja moderne umetnosti v Bahii (2012–2015), umetniški direktor 3. bienala v Bahii (2014) in član skupine kustosov na 28. bienalu v São Paulu (2008). Izdal je roman Arno Schmidt (2005) in je kustos asistent v Museu do Mato v Bahii ter eden od direktorjev zbirke Archiv der Avantgarden (AdA) v nemškem Dresdnu. Leta 2017 je kuriral razstavo Kaffee aus Helvecia v muzeju Johann Jacobs Museum v Zürichu, od leta 2015 do 2017 pa je sodeloval v programu Muzejske epizode v okviru Goethejevega inštituta - fundacije Kulturstiftung des Bundes.

 

Jelena Vesić je neodvisna kustosinja, avtorica, urednica, predavateljica in članica uredništev revij Red Thread (Carigrad) in Art Margins (MIT press). Deluje na področju založniških, raziskovalnih in razstavnih praks, v katerih se prepletata politična teorija in sodobna umetnost.

Njeni najnovejši razstavi sta Story on Copy (Akademie Schloss Solitude, Stuttgart) in We are Family (z Natašo Ilić, WHW), ki jo je priredila v Pawilionu v Poznanju kot del www.d-est.com. Bila je tudi kustosinja Lecture Performance (Muzej savremene umetnosti, Beograd in Kölnischer Kunstverein, z Anjo Dorn in Kathrin Jentjens) in skupinske razstave Politične prakse (post) jugoslovanske umetnosti, ki kritično pretresa umetnostnozgodovinske koncepte in narative o jugoslovanski umetnosti po razpadu Jugoslavije. Njena najnovejša knjiga O nevtralnosti (z Vladimirom Jerićem Vlidijem in Rachel O'Reilly) je izšla v zbirki Neuvrščena modernost Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.

 

Holger Volland je podpredsednik in član izvršnega odbora frankfurtskega knjižnega sejma. Skrbi za razvoj mednarodnega poslovanja in prodajo ter je vodja urada knjižnega sejma v Pekingu. Je tudi ustanovitelj letnega srečanja možganskega trusta za tehnologijo v kulturi: THE ARTS+. Je avtor knjig in člankov o digitalnih spremembah v kulturi in ustvarjalnih industrijah. V najnovejši knjigi The Creative Power of Machines (Beltz, 2018) raziskuje kulturne vidike umetne inteligence.

Preden je začel delati za knjižni sejem, je deloval kot vodja trženja in komuniciranja pri nemškem združenju knjigotržcev in založnikov ter kot vodja komuniciranja blagovnih znamk pri MetaDesign AG. Pred tem je bil izvršni direktor pri Leipziger & Partner, svetovalnem podjetju za digitalno trženje in komuniciranje, ki ga je ustanovil v Berlinu. Deloval je kot novinar, na radiu in televiziji, v spletnem razvoju in oblikovanju ter bil kustos številnih razstav v Buenos Airesu in Berlinu.

Holger je študiral informatiko na Freie Universität v Berlinu. Kot ustanovni direktor je na začetku delovanja vodil New Economy Business School, predaval pa je tudi na šolah Hochschule Wismar in Mediacampus Frankfurt. 

 

 

Dogodek organizira Moderna galerija, Ljubljana, v sodelovanju z: